Po Ostrovrharjevi poti z našimi gosti »PD Hej, gremo naprej«

Ja, in smo šli kar naprej, pa ne takoj, kot bi kdo mislil. Dolg postanek smo imeli že v četrtni skupnosti Polje, ki je vhod v mestno občino Ljubljana, to je tam, kjer sonce vzhaja in kjer je bilo tudi naše zborno mesto. Z manjšo zamudo so z avtobusom prispeli »veseli Štajerci«, ter nas kar takoj iz »avtobusnega bifeja« postregli s toplo dišečo kavo, rojički, pa »ta močnimi specialitetami«, tako, da nas je naša tokratna vodnica Alenka komaj pregovorila, da smo se zbrali v prepolni dvorani in s strani turističnega društva Polje – Zalog poslušali vse zanimivosti tega predela ljubljanske občine.
Če pustim zgodovino, katere velik del bomo spoznali na našem pohodu po Ostrovrharjevi poti, bom nanizal nekaj drobnih podatkov. V Četrtni skupnosti Polje živi nekaj malega manj kot 20 tisoč prebivalcev. Imajo štiri osnovne šole, dva vrtca, dve knjižnici, devet kulturnih in športnih objektov, sedemnajst kulturnih spomenikov, enajst večjih naselij, veliko pomembnih objektov (n.pr. centralno skladišče naftnih derivatov Zalog)……za nas so zanimivi njihovi najbolj obiskani kraji in med njimi je Ostrovrharjeva pot, Debnji vrh, sadna cesta med Podgradom in Jančani……naj bo dovolj naštevanja. Drugič pojdite z nami in boste o vsem tudi obveščeni!!!
Smo se na hitro zahvalili za izčrpna poročila in se podali na naše izhodišče pohoda ali izleta, kakor koli mu lahko že rečemo, to je parkirišče v Podgradu. Malo smo počakali na naše goste iz Maribora, ker se z avtobusom zaradi majčkenega podhoda pod železniško progo, niso mogli prebiti do nas. Pričakali smo jih s pesmijo in krenili na pot.
Dolga kolona, nas blizu devetdeset nas (štel sem večkrat, a po petem različnem rezultatu obupal nad tem), se je kot jara kača vila proti Kašeljskemu vrhu.******
Opis tega del izleta je že objavljen na naši spletni strani. Povem lahko le to, da smo tisti udeleženci s fotoaparati fotografirali, kot se reče pogovorno, do onemoglosti. Res veliko zanimivosti ima tale Četrtna skupnost na svojem ozemlju. Da ne omenjam cvetočih pomladnih tepihov rese, in ob žuboreči rečici v dolini »cele nasade kronc in zvončkov« – res pravi raj za fotografe!
Bom nadaljeval na koncu našega izleta. Kaj to pomeni? Ja, ta delček izleta, ki se je po treh urah druženja iz delčka preimenoval kar v veliki del te prijetne prvo marčevske nedelje, se je dogajal na turistični kmetiji »Pri Lazarju« tam gor nekaj nad 400 metrov nad morjem in z uradnim naslovom – Podgrajska cesta, Ljubljana. Torej smo bili že v Ljubljani!
Močan jugozahodnik nas je hitro pregnal k njim v tople prostore, tako da smo z razgledne točke le bežno pogledali v dolino na sotočje treh rek, Save, Ljubljanice in Kamniške Bistrice, le ošvrknili pogled proti Kamniško Savinjskim Alpam, pa nekoliko zahodno proti Ljubljani in tudi Šmarni Gori. Kar nekoliko smo se morali stisniti, da smo se lahko vsi posedli, a to pravzaprav večina nas kar radi počnemo!
Sledila so presenečenja drug za drugim. Najprej topla enolončnica kuharske mojstrice Marije iz Maribora. Ja prav ste slišali, oni so s seboj pripeljali v velikih termo loncih tudi to. Postrežba je bila tako hitra, oziroma bolje rečeno, super organizirana, da smo po nekaj minutah vsi utihnili…..saj pri jedi se res ne govori. Tako so nas učili in tega smo se držali.
Seveda se tudi ob pitju (pa naj bo že kakšna koli tekočina), to tudi ne spodobi. Vemo pa vsi Slovenci, po čem slovijo štajerski hribčki, ki so zasajeni z vinsko trto!!!
Nismo še vsi pojedli, že je tričlanski ansambel zagodel nekaj po domače in pete so takoj zasrbele najbolj zagnane plesalce. In teh ni bilo malo! Spodobi se, da se društvi malo bolje spoznata in tako so mi kot podpredsedniku PD Iskra, po mojem mnenju dobro zrežirano, določili podpredsednico »PD Hej, gremo….plesat«, da me je zaprosila. In to mene, kot zagrizenega nasprotnika plesnih korakov. A kar se mora, ni težko….pa saj ni bilo nič hudega, me je kar povleklo in tudi ker se košaric ne spodobi dajati, sem se v vlogo plesalca zelo dobro vživel.
Tista oguljena fraza »vsega lepega je enkrat konec« je obveljala tudi tokrat! A pred odhodom je bilo še treba veliko tega postoriti. Sledili so govori predsednikov obeh društev, pa vodnice Alenke, vesele, da smo ves pohod preživeli vsi živi in zdravi. Še prej pa so Štajerci, ki imajo svojo himno, to skupaj s fanti iz ansambla in našega pevca »Češenj z Orel« Mitje, skupaj tudi zapeli. Mi Iskraši seveda svojo himno še ustvarjamo (beri komponiramo jo že nekaj let), a naša neuradna »Bela snežinka« ni smela izostati.
Sledilo je še prijetno slovo z dogovorom o čim prejšnjem srečanju v Mariboru in treba je bilo v dolino. Ker je za vsakim takim dogodkom potrebna metla (beri tisti ta zagnani gredo domov zadnji), smo z ansamblom še kar nekaj pomuzicirali in se že v mraku spustili s pesmijo na ustih, po najlažji poti v dolino do svojih avtomobilov.
Hvala Alenka in Jože, hvala planincem iz Maribora za brezhibno organizacijo, hvala vsem, ki ste nam to nedeljo pričarali nasmeh na ustnice in da ste vsakemu in vsem izmed nas udeležencev ponudili toliko stvari za nepozabno doživetje, da bo globoko shranjeno v našem spominu!
Na Pijavi Gorici 2. marca 2015
Vtise sem strnil,
Franci Hrastar

Hits: 4