PECA, KRALJ MATJAŽ IN ČRNJANI ( krajinska in zgodovinska pripoved)

Peca v mojem osebnem zgodovinskem spominu asociira na več stvari: nostalgijo za prvimi počitnicami pri babici in dedku, ponos na rodbino Slivnik iz Črne na Koroškem, katere potomka sem, slabo vest, ker se tja vračam samo enkrat letno in večno obljubo, da bom ob prvi priliki šla na Peco.
Pred desetletji, ko je bila Črna na Koroškem dostopna le z avtobusom, ki je trikrat na dan peljal iz Ljubljane in je za pot potreboval štiri ure in pol, o Peci nisem razmišljala. Pomembno je bilo, da sem bila s starši v topli hiši pri bici Ani in dedku Roku, da sem se okopala v bazenu, ki je bil pretočen in se je »napajal« kar iz bistrega potoka, ki priteče iz Javorij in se v centru Črne združi z Mežo. V nosnicah še čutim vonj svežega »enotnega« kruha ( najcenejša štruca kruha iz enotne t.j. mešane moke, ki so jo pekli v pekarni v centru) in ki ga je bica namazala s svinjsko mastjo in potresla s sladkorjem. Nekaj let kasneje me je premamila slaščičarna, ki je imela juke box (Medvode niso imele takrat niti slaščičarne, o mehanični omari, ki vrti plošče pa se mojim prijateljicam takrat še ni sanjalo). Zgodovinski spomin pravi, da so bili popularni Beatlesi in njihova Hey Jude. Ravno toliko denarja sem imela, da sem si jo ob sladkanju z »zagrebško rezino« zavrtela petkrat. Imela sem 13 let in namesto Pece tam zgoraj, sem si ogledovala lokalne fante ob bazenu. Da je »moj« Lipi odrasel in postal spoštovan krajan, cenjen sosed in ljubeč mož in oče sem izvedela pred tremi leti na srečanju Črnjanov, ki ne živijo več v domačem kraju in jih županja Črne, mag. Romana Lesjak, vsako leto v času prireditev ob krajevnem prazniku povabi, pozdravi in predstavi pridobitve, ki so se v kraju zgodile v zadnjem obdobju. Lepa gesta in dobrodošel običaj.
Aja, Peca….ta želja se je pojavila v zrelih letih. Kdaj bom, če ne zdaj. Ampak vedno se najde kakšen ampak…….Črna je še vedno daleč; ne toliko po kilometrih, kot po trajanju vožnje. Nobena avtocesta ne zavije v dolino, ki se konča pod Raduho ali pod Peco. Dve uri in štirideset minut je minimum vožnje do izhodišča. Bom šla, seveda, vendar ne sama; takrat, ko bo organiziran vzpon. In sem ga dočakala. Društven izlet, dobro organiziran, odlično voden in srčno doživet. Mali avtobus in kombi nas je pripeljal visoko na parkirišče Jakobe.
Potem pa pot pod noge, kot je opisano na portalu hribi.net. Razdeljeni v dve skupini smo po zahtevni in lažji poti osvojili vrh, opravili mednarodno-protokolarno- družabno srečanje s kolegi iz Velikovca in ob povratku obiskali tudi Matjaževo jamo. Kolegi so včeraj najverjetneje spregledali , da smo 5 km iz Črne vstopili v Krajinski park Topla. To je alpska dolina pod južnimi stenami Pece. Zaščitena je zaradi svojih izjemnih naravnih lepot. Tu se nahajajo mogočne in osamele kmetije ( Končnikovo smo videli ob povratku ). Kmetije obdajajo gosti smrekovi in macesnovi gozdovi, v nižjih predelih so pašniki.
Še nekaj statistike: Peca (2126 m) sodi v severno verigo Vzhodnih Karavank in je najobsežnejša apnenčasta gora v Mežiški dolini ter najvzhodnejši dvatisočak v Sloveniji. Obsežno goro na južni strani omejujeta dolini potokov Tople in Meže, na severu pa Podjuna v Avstriji. Ima obliko visoke planote, iz katere mole najvišji vrhovi; najvišja med njimi je Kordeževa glava (2126 m). Gora deli Podjuno od Mežiške doline; tod poteka meja z Avstrijo.
Od leta 1928 je na Mali Peci planinski dom (1665 m), ob njem pa kapelica sv. Cirila in Metoda. V neposredni bližini planinskega doma je votlina kralja Matjaža. To je deloma tudi umetno izdolben rov z votlino, v kateri je kip legendarnega kralja Matjaža. Avtor kipa je Marjan Keršič – Belač. Tudi votlina sodi med znamenito kulturno pričevalno znamenitost.
Spletne strani so mi ponudile tri verzije legende o kralju Matjažu. Meni najljubša je tista, ki govori o možu, ki mu je bilo v resnici ime Matija Korvin in je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Bil je dober vladar in je tudi siromakom in zatiranim nudil pomoč in zaščito. V času njegovega vladanja so kovali zlatnike, zato pravijo, da so bili takrat na Koroškem zlati časi. Pred vojaško premočjo sovražnikov se je bil primoran s svojimi stotimi preživelimi junaki skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila. Usedel se je za mizo, ostali pa so posedli po tleh okrog njega in zaspali. Legenda pravi, da ko mu bo brada zrasla in se sedemkrat ovila okrog mize, se bo prebudil. Takrat bo pred njegovo jamo sredi zime zrasla lipa. Od polnoči do ene bo cvetela, potem se bo posušila. Šele takrat lahko pričakujemo Matjaža s svojimi vojaki; prišel bo, zatrl vse sovražnike in pregnal krivico s sveta. Zavladal bo Slovencem in na Koroškem bodo spet zlati časi. Verjeti ali ne??? Če je res tako enostavno, bi bilo smiselno počakajti kakšno leto ali dve in medtem ne trošiti davkoplačevalskega časa in denarja za nepotrebne volitve  .
Kdo ve, morebiti pa še velja misel, da se vse zgodi z razlogom in ob pravem času.
Meni je bilo lepo; ne samo zato, ker sem na pol Korošica, tudi zato, ker sem bila v dobri družbi.
V Kamniku, na pospravljalno nedeljo, 2. 8. 2015 spomine zabeležila
Nadja Uršič
Kočnikova domačija
Črna na Koroškem – Wikipedija

Hits: 6