Slivnica

Prva planinska tura s PD Iskra »za odrasle« v letu 2016 je bil že enkrat odpovedan pohod na Slivnico (1114 m) iz Cerknice. Najprej je bila tura predvidena za 09.01.2016, pa je zaradi slabega vremena bila prestavljena na 30.01.2016.
Tokrat sta se za nas potrudila vodnik Marjan Klančar in asistentka Adrijana. 22 udeležencev se nas je kljub ne preveč dobri vremenski napovedi zbralo na parkirišču na Dolgem mostu na Viču, za nami je pribrzela še Nataša, en udeleženec pa se nam je priključil kar na izhodišču.
Z avtoceste smo se usmerili na izvoz Unec in cesti naprej sledili do Cerknice. V središču naselja smo zavili levo , kjer so planinske oznake za dom na Slivnici in po nekaj sto metrih smo bili na na parkirišču. Pešpot se začne na drugi strani ceste.
Ves čas smo hodili naravnost navzgor in pri tem prečkali več cest, in prišli na ožjo gozdno pot, ki nas je pripeljala v nekaj minutah do pašnika, kjer nas je markacija čez pašno ograjo usmerila desno. Pot smo nadaljevali čez obširen travnik in kmalu se je pred nami prikazal Dom na Slivnici (1075 m) oziroma zaradi megle tik pred nami.
Slivnica je že od nekdaj znana kot zbirališče čarovnic. Če premagaš strah pred čarovnicami (te so baje nevarne samo ponoči) in se na Slivnico povzpneš po eni od poti, ki vodijo nanjo, si nagrajen s čudovitim pogledom na Cerkniško jezero ter z okrepčilom v koči na vrhu Slivnice.Ker očitno mnogi izmed nas še vedno nismo premagali strahu pred čarovnicami, s pogledom na Cerkniško jezero nismo bili nagrajeni. Spet sta nam jo zagodla dež in megla. Ampak izgleda, da se čarovnic podnevi ne boji nihče, kajti glede okrepčila v koči ni bilo nobenega problema. Vsak je dobil, kar je želel.
Postanek v domu na Slivnici smo zaradi dežja podaljšali. Za krajšanje časa se je zbral »pevski zborček« in zapel nekaj pesmic, kar smo seveda ovekovečili. In zanimivo, še medved v zadnji vrsti (glej sliko) je odpiral usta.
Zaradi dežja nismo šli na vrh Velike Slivnice (1114 m) in zato zamudili še en razgled. Do vrha z oddajnikom je še največ pet minut hoda. Na vrh in razgledno točko se bomo podali kdaj drugič.
Vrnili smo se po isti poti. Vmes smo slekli pelerine in pospravili dežnike. Pet minut pred parkiriščem se je skozi oblake za kratek čas pokazalo sonce. Zapeljali smo se še do Cerkniškega jezera, se ob jezeru malo sprehodili in v TGC Jezerski hram zaključili naš pohod. Odpeljali smo se na Dolgi most in zaključili naše druženje za ta dan. Vreme nam ni bilo naklonjeno, ampak smo kljub temu preživeli lep dan.
Stanka Klep

Slivnica je 1114 m visoka kopasta gora nad Cerkniškim jezerom. Za vzpon nanjo je potrebno premagati strah pred čarovnicami, ki domujejo tam gor skozi vse leto. Kar 24 – udeležencem današnjega izleta PD Iskra Ljubljana je to v polni meri uspelo. Predvsem in v veliki meri gre zasluga udeleženkam, ki so predstavljale večino, kar 17 jih je bilo med nami in ki se v veliki meri spoznajo na čarovniška opravila ter letenje na metlah. No, mogoče malo manj na hojo v hrib, kot se je to opazilo pri nekaterih starejših čarovnicah (beri udeleženkah). A nič zato, tudi pri čarovnicah se leta poznajo! Sta jih lepo do vrha, z občutkom za njihovo hojo, pripeljala organizatorka Adrijana in vodnik Marjan. Resda krepke pol ure za nami, a uspela sta.
Je pa imela organizatorka že v Ljubljani veliko skrbi (sicer jih ni kazala navzven), ker smo se mnogi, resda bolj sramežljivo in po tihem, spraševali, kaj bo v Cerknici? Le kaj naj storimo, če so tam oblast že prevzeli Butalci in po kraju strašita ogromna coprnica Uršula, povodni mož Jezerko ter ščuka Velikanka? Na srečo smo hitro ugotovili, da bo ta nova oblast nastopila svoje poslanstvo šele naslednji vikend in tako smo se brezskrbno odpeljali tja dol.
Kljub slabi vremenski napovedi, nas je v Cerknici pozdravilo sonce. Žal je njegova svetloba prehitro minila in se spremenila v megleno zaveso ter močan jugozahodni veter, ki nas je spremljal prav do Doma na Slivnici. Tam smo naše bivanje podaljšali, da bi tako počakali na prekinitev dežja, ki je v času našega počitka in okrepčila v topli (rajši beri hladni) sobi, pričel padati zunaj. In ko smo že ne vem katerič zapeli našo novo Iskrino himno, smo končno ugotovili smisel te kitice: » Bele skale, tam planjave, sonce sije, dež rosi, nas Iskrašev n*č ne ustavi, v hribe zopet gremo mi!« Ja, če si pa že nekje gor, moraš pač nazaj v dolino, ne glede na vreme. To smo po skupinskem fotografiranju tudi storili. Ob hoji mimo prave odskočne rampe za čarovnice smo nekateri le upali, na kakšen polet katere od udeleženk na metli v dolino. Žal se zaradi goste megle to ni zgodilo, češ, navigacijo imamo v popravilu, ali pa – imam čisto prazen akumulator – jejhata, jejhata, te moderne čarovnice!
Nižje dol je še dež prenehal s svojo aktivnostjo, veter se je umiril in zopet nas je pozdravilo sonce.
Bilo je lepo, na prvem letošnjem izletu. Hvala Adrijana in Marjan, da sta svoje organizacijsko in vodniško delo opravila v zadovoljstvo vseh nas. Predvsem pa sta kar nekaj novim članicam in članom, ki so bili danes prvič z nami pokazala, kako lepo se bodo imeli v našem planinskem društvu.
S čarovnicami sem se danes ukvarjal
Franci Hrastar
Tu so še zimske iz leta 2006Samo še jaz sem ostal od tiste posadke.
Nostalgija iz leta 2006

Hits: 6