Na Kališče in nekateri v globokem snegu tudi na Bašeljski vrh

Ja, danes se je spet potrdilo, kot je zadnjič napisal Marjan: PD Iskra organizira  izlete le v pravem vremenu. Kljub razmočenemu februarju smo uspeli najti suho (beri: ne deževno) jutro tudi na dan drugega izleta v tem mesecu. In ko so se na poti navkreber še oblaki začeli razmikati, smo kar mežikali v svetlobo sonca in snega. No, ni bilo kičasto lepo vreme. Je pa bilo, relativno – izvrstno! Zjutraj smo si še v dolini le mestoma lahko ogledali kako zgleda Britof pri Kranju in kako Preddvor, potem nas je spet ovila megla. Kasneje pa smo vedno bolj kukali v nebesa planinskega raja.

Ko smo se na parkirišču prešteli (18 nas je bilo) in določili predpisano “začelje” in “metlo”, smo se že morali umikat prvim domačim “povratnikom” tistega (pa tudi že in še marsikaterega) dne. Smo se čudili, kako to, da prihajajo v supergah in tekaških hlačah, celo mikica s kratkimi rokavi je bila enemu današnji izbor vrhnjega oblačila. In smo ogledovali svojo “predpisano” zimsko opremo z več sloji dolgih rokavov, kapami, rokavicami, gamašami …. Jan je skoraj vsakega, ki smo ga srečali, izprašal o stanju na cilju in o razmerah na poti. In so na vprašanja – od kod se že vračate? – enolično odgovarjali – s Kališča. Bolj izvirna odgovora pa sta bila: pa vi, greste na Storžič? Ste bolj pozni, niste vedeli, da zjutraj lokalni vozi na Kališče?
Ko smo po dobre četrt ure hoje le prispeli do steze in se zatem izkopali iz razmočenega listja ter začeli gazati snežno gaz s prvim blatom tistega dne, se je izkazalo, da je v njej poleg profilov čevljev vseh vrst tu in tam tudi že videti znamenja bližajočih se pravih zimskih razmer – pojavljati so se začele črtice, krivulje in luknjice, dokaz, da so dereze pravi “profil” za sneženo stezo nad nami.
V tem času se je naša kolona tudi raztegnila in raztrgala na več manjših skupin (v dogovoru z organizatorjem Francijem in vodnikom Janom). In potrdilo se je (kar so nekateri, ki se bolj poznajo, vedeli že v dolini): Kališče bo tudi za večino od nas kar pravi cilj. Da bi le izpolnili plan dneva, se je peterica vendarle podala od Doma na Kališču, še naprej, navzgor v resno zimo: proti Bašeljskemu vrhu. Jaz nisem bila med njimi. Sem si pa tamkajšnjo situacijo čisto lahko prestavljala (in kasneje deloma tudi poskusila podobno plazenje) iz pripovedi dveh fantov, ki smo ju srečali pri koči, oprtana z opremo za bivakiranje, ko sta po sestopu z vrha povedala, da sta srečala Iskraše. Poročala sta, da pogumno napadajo vrh. Ni pa to niti najmanj enostavno, saj sta sama, ko sta se včeraj vzpenjala, prva delala gaz in pri tem bredla do pasu po novozapadlem snegu.
Medtem, ko smo v koči čakali na Iskrine “višinske odposlance”, smo ugotavljali, da nismo edini, ki smo ta dan lepo izkoristili po daljšem obdobju padavin, saj skorajda ni bilo prostega mesta pri mizah. Poizkušali smo tamkajšnjo prehransko ponudbo (pohvaljena sta bila kranjska klobasa in sirov zavitek). Toplota zakurjene peči je bila verjetno povod, da so misli (iz najmanj do kolen zasnežene planine) odplavale v tople kraje, med načrte o času jadranja z barko, poletnih potovanjih v tujino, jesenskem taboru na morju….
Zatem se je “izposojeni” vodnik Drago Car, (ki je kot prava planinska legenda sedel tudi v srca prej opisanima mladcema, ko jima je »prifčal« nasproti, medtem ko sta se sama na poti v dolino ravno otresala zadnjega puha nočnih pernic) varno vrnil s še četverico “naših ekstremistov”. Tudi oni so si v koči privezali dušo in odcedili mokre majice. Zatem je sledil vodnikov ukaz, da deset čez eno krenemo v dolino ter da bo zelo koristno imet dereze za varnejši sestop po razmehčani gazi.
Pred odhodom smo še poizkusili pohecati sonce, da bi tudi ono prispevalo svoj čar naši lepoti na skupinski fotografiji na terasi doma. Nismo ravno uspeli. Je bilo menda zasedeno z razsvetljevanjem protestnikov, ki so tam spodaj, malo naprej v dolini, dopovedovali svetu, da jim ni prav, da bi nekdaj Bauhausov poslovni center v Naklem zasedli migranti oz. begunci.
Našo okupacijo tu gori, v miru bele narave, smo tudi mi morali zaključiti. Odpravili smo se z zavestjo, da je vsak od nas, (vsaj po svoji zaslugi, če ne tudi še bolj po zaslugi soplanincev), ta dan dobil najmanj en “velik plus v redovalnico počutja”.
Kar naenkrat je neka prešerna lahkomiselnost (najbrž bo to od preveč dobrega planinskega zraka), napadla naju z Nadjo, pa sva s terase kar zagazili na polno v svež sneg. Četudi je pred tem Drago nazorno pokazal, kako je videti ugrezanje do ri….. In potem sva se nakobacali in smo se nasmejali in sva opravičili tisto zimsko opremljenost, v katero smo bili zadrgnjeni – skratka, zlezli sva s spodnje ploščadi polne novih čudnih sledi v snegu. In to, brez da bi nama sneg zlezel v čevlje, za rokave ali za vrat. In, (kar je še bolj pomembno), brez da bi iz belega “morja” izvlekli čudno zakrivljeno roko ali nogo. Hm, za drugič bova mogoče malo bolj damsko stali ob strani, da bo belina ostala nedotaknjena otrokom in kužkom, da se po njej valijo.
Ko smo prispeli do bajt in zvončka za srečo na Malem Kališču, je odneslo oblak od planine in se je pogled odprl vse do doline: do tistih z belim obrobljenih črnih cest, pa vseh vrst zeleno rjavih zaplat in sivo modrega lesketanja Preddvorskega jezera. Vsega skupaj obdanega z neštetimi rjavo modrimi hribčki v ozadju in spredaj ob vznožju hribov tu in tam še podloženega z obgrizeno belino zadnjega snega. Pa vsepovsod prepreženega z oblaki, ki se deloma še drsajo po tleh ali se zatem, malo lažji, že dvigajo kvišku….  Smo poizkusili v objektiv ujet to lepoto, pa se ni dala. Je je še ogromno ostalo. In bo tam (vedno spreminjajoča se). Za tiste, prihajajoče v supergah – vsak dan. Za nas od malo bolj daleč (v tej, podobni ali čisto novi sestavi) – pa spet kdaj drugič, mogoče sredi poletja!
Navzdol grede je bilo treba kar precej gledat pod noge: da ne bi korak zdrsel s poti po mokrem snegu. In nižje: da ne bi pregloboko orali po lužah na cesti. Pa čisto spodaj: da ne bi ponovno napackali v potoku (nestrokovno, kot je pojasnil vodnik Jan) opranih gojzarjev. In že (no, ali pa končno, ker pot po cesti od mostička s krtačami je bila nekam neprijetno raztegnjena) smo prišli na cilj. Preden smo se vkrcali v avtomobile smo določili še lokacijo poslovilne kave: bencinski servis Preddvor. Ampak, naša četvorka je imela udobno nameščena v avtu toliko opraviti z vsem mogočim, da smo morali obračat tam malo pred Kranjem. Smo oni čudni šaš, ki raste na eni njivi pred Preddvorom, lahko tistega dne večkrat občudovali, ko smo dojeli, da nam tokrat dišečega razvajanja ne bodo stregli v Mercatorju pri kranjski Planini in bo potreben dodatni krog nazaj.
Joj, tiskarske pole mi zmanjkuje. Naj končam telegrafsko. Na “kavi” smo izbrali temen okus: temno v kriglah, vročo čokolado, kavo…. Najbrž zato, ker beline bo še dovolj kdaj drugič, kje pod nogami, v višavah. Če pa jo vso pobere do naslednjega izleta, nam ostane smetana na kavi, pa sladoled na ali ob morju. Ali pa kar nekje, na poti, na postanku med vsakodnevnimi opravki, ko se naslednjič spet srečamo. Velja?
Vtise strnila navdušenj in doživetij polna
Vesna Orehek

Hits: 8