DEDIŠČINA BAŠKE GRAPE
Podbrdo in Grahovo/Koritnica, 14. septembra 2024
Tokratna zgodba se začne kot dobro načrtovana aktivnost…..Najprej je bila ideja, izbira lokacije, določitev organizatorke in njenih zunanjih sodelavcev ( DBK, Alenka Zgaga, Stanka Oblak) , potem okvirni plan, prvi telefonski kontakti, osebni obisk, širokopotezni načrti, dogovori, določitev termina in rezervacija avtobusa.. Cirili, Adrijani in meni so se kar sami po sebi vihali kotički ust ob misli, da tokrat zagotovo napolnimo 50 sedežni avtobus in končno izpolnimo javne pisne želje članic, ki so oba vroča poletna meseca ob obilici sicer zanimivih,
lažjih, zahtevnih in bolj zahtevnih planinskih tur vztrajno čakale na lahek, turistični avtobusni izlet, primeren za vse okuse in zmožnosti.
V nekaj dneh se je poletje čez noč spremenilo v deževno jesen, temperature so padle in navdušenje potencialno zainteresiranih nad dolgo in temeljito načrtovano izobraževalno ekskurzijo je padlo na minimum. Tik pred zaključkom roka za prijave smo preštele skromnih 18 udeležencev. Ne, ne bomo odpovedale, člani Društva dediščine Baške grape računajo na našo udeležbo,
slikarka Stanka Golob je posebej za nas odprla vrata svoje razstave slik iz peska, ugodno ceno rezerviranega velikega avtobusa LPP-ja pa tudi ne bi bilo etično zadnji trenutek zavrniti/odpovedati.
Prosila, skoraj moledovala sem vse znance, prijatelje, društva s katerimi
sodelujemo, da so poobjavili vabilo in računala na vsaj malenkosten odziv…..V soboto se nas je zbralo ravno prav za prijetno druženje: 27. Z gotovostjo in hvaležnostjo potrdim, da je vreme zdržalo ves čas našega raziskovanja Baške grape, da je bil program predstavitev imeniten in da je bilo dogajanje realizirano 110 %, saj smo pri prvem postanku v Železnikih ugotovili, da je včasih dobro, če je gostilna zaprta 🙂 Hvala vsem, ki ste bili v naši družbi.
Veseli vas bomo ponovno.
Kako je bilo? Takole.
Sposodila si bom zapis novinarja Milana Trobiča, ki je 14. 1. 2017 posnel intervju z Alenko Zgaga (radijska oddaja Razkošje v glavi). Alenka je glavna organizatorka 19. festivala Dediščina Baške grape, ki je nam in ostalim gostom in obiskovalcem pripravila celodnevni program aktivnosti.
»Ste že bili v Baški grapi? To je ozek, ob reki Bači stisnjen svet med Petrovim Brdom in Bačo pri Modreju. Šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je vanj s težavo utrdila cesta in zrinila Bohinjska železnica. Vseskozi ujeta v varno naročje gora, na eni strani ogrlico Spodnjih Bohinjskih gora, na drugi pa Porezen, Kojco in Šentviško planoto, se z vso silo zajeda v ozke soteske. Veliko je prepadih grap in vlažnih globeli, preseneča pa tudi s prijaznimi in slikovitimi travnatimi zajedami. Na dno je usidranih nekaj večjih naselij, medtem ko se na strma pobočja kakor gnezda pripenjajo slikovite vasice. » Tako bi lahko povzeli vabilo, ki ga popotnikom ponuja brošura Društva Baška dediščina. Prepoznavnost Baške grape bi bila zagotovo manjša, če ne bi pri skorajda vseh turističnih, etnoloških, pohodniških in še kakšnih projektih, povsem predano sodelovala celotna družina Zgaga; poleg Alenke tudi oče Cveto, ki je bil naš turistični vodič vse do prihoda na festivalsko prizorišče v Grahovem ob Bači in mama Olga, ki ga je dopolnjevala pri zanimivi predstavitvi. Alenka nas je popeljala po kraju Podbrdo, tik nasproti izhodnega portala »bohinjskega železniškega predora«, gospod Cveto Zgaga pa nam je v prostorih krajevne skupnosti ( nad trgovino Mercator) predstavil gostujočo razstavo Gorenjskega muzeja »120 let preboja«, kjer je predstavljena zgodovina gradnje železnice na relaciji Jesenice-Trst (157 km) oziroma glavnina tehnične dediščine na progi Bohinjska Bistrica – Most na Soči. V nadaljevanju sta nam člana DBD pred tunelom Bukovo predstavila delovanje »vetrovalne naprave«, ki je v času uporabe parnih lokomotiv z inovativnim tehničnim postopkom dovajala svež zrak v železniški tunel in tako omogočala nemoteno delo vlakovodji in kurjaču, ki sta upravljala z lokomotivo, ki je potiskala vlakovno kompozicijo po 3 % vzponu proti Podbrdu. Neverjetna tehnična dediščina; poklon požrtvovalnim člani društva, ki skrbijo zanjo. Prostovoljci, seveda.
Naravne znamenitosti – seveda smo jih videli, saj je bila ekskurzija v organizaciji Odseka VGN.
Sotesko Driselpoh in njene specifične nagubane kamnine ter endemit Moehringia villosa – Kratkodlakava popkoresa.
Drobna cvetica bele barve, ki cvete od maja do konca julija. Leta 1778 jo je odkril botanik Karl Zois. Na Grahovem ob Bači najdemo tudi praprot Venerini laski, ki pa jih tokrat nismo iskali.
Še pred dvema desetletjema je bila Baška grapa v skoraj skritem žepu Tolminske pokrajine turistično slabo prepoznavna. Danes je povsem drugače, tudi po zaslugi društva DBD in posameznikov, ki so se temeljito poglobili v raziskovanje etnološke, kulturne in izjemne tehnične dediščine.
Vsekakor ne smem pozabiti omeniti obiska pri umetnici Stanki Golob, ki svoje slike ustvarja s peski naravnih barv in raznih debelin na različne podlage. To tehniko vztrajno raziskuje in nadgrajuje. Že v zrelih letih (2012) je diplomirala na Visoki šoli za risanje in slikanje Arthouse v Ljubljani. Pesek nabira po vodotokih, gorah in kamnolomih po vsej Sloveniji. Razstavlja doma in na tujem in je prejela več nagrad in priznanj. Večer pred našim obiskom je praznovala 30 let ustvarjanja, z nami je v razstavnih prostorih KS Grahovo delila svoje vtise
s prireditve in izkušnje umetniškega ustvarjanja.
Ni naključje, da je v isti stavbi tudi razstava in začetek tematske poti NA SVOJI ZEMLJI. V Grahovem in okolici je bil namreč posnet prvi slovenski film Na svoji zemlji, na kar so krajani izjemno ponosni. V oktobru bodo organizirali voden pohod po točkah, kjer se je snemal film….morebiti je to priložnost, da si Baško grapo ogledate tudi vi? In spoznate srčne ljudi, ki neutrudno skrbijo, da spomin na preteklo in pol preteklo zgodovino ne zamre.
P. S. Še pojasnilo o dogajanju v Železnikih. Gostilna Trnje ima urnik od 7. – 22. ure. Tako pravi stric Google. Ker smo bili dovolj zgodnji, smo načrtovali kratek postanek in kavico.
Gostilna je bila zaprta, jutranji veter je bril ob Selški Sori, dvigoval prvo jesensko odpadno listje, osrednji trg pred cerkvijo Antona Puščavnika je sameval. Ob kratkem sprehodu sta bila na ogled le spomenik padlim v II. svetovni vojni in sodobna »vodna« skulptura Mirsada Begića. Na drugi strani Sore so o zgodovini kraja in pomembnih stavbah pričale informativne
table. Mogočna cerkev je bila ob zgodnji uri odprta in prijazen »gospod« jo je za nas celo osvetlil….. K sreči je bil to domači župnik, g. Tine Skok, ki se je potrudil in nam izčrpno predstavil župnijo, cerkev, kraj, dolino. Odprl nam je tudi župnišče in ponudil na voljo sanitarije. Pri večinsko ženski populaciji je požel neizmerno odobravanje. Temeljito predstavitev nam je pripravil. Kot pravi Adrijana, včasih je res dobro, da je gostilna zaprta 🙂
Vtise zbrala in osebno noto dodala
Nadja Uršič
V Kamniku, 15. 9. 2024
