Veliki Rob

V nedelja 12.1. smo se povzpeli na dokaj neznani vrh imenovan Veliki Rob. To je 1237m visoka pečina nad Vipavsko dolino.

Zjutraj ob sedmi uri smo s polno zasedenim avtobusom krenili z parkirišča pod Halo Tivoli. Napoved vremena je bila, da se čez dan razjasni in tako bi lahko z zelo razglednega vrha občudovali dolini in bližnje vrhove.
Ko smo prispeli na izhodišče pohoda, to je vas Vitovlje, je bilo še oblačno, vendar se je tam na vzhodu že nekaj jasnilo. V dobri nameri, da doživimo lep sončen dan smo krenili najprej proti cerkvi Marijinega vnebovzetja.

Od tu se vidijo ob jasnem vremenu hribi na robu Trnovskega gozda in pobočja pod njim, Nanos, Kras, Vremščica, Čičarija, Istra z Učko, Tržaški zaliv, Furlanija s svojo nižino ob morju. Vipavska dolina je kot na dlani. Proti vzhodu se vidijo tudi hribi Javornikov in hribi okoli Snežnika. V cerkvi naj bi se sekale t.i. Zmajeve črte, energijski tokovi ozitivnih energij iz onstranstva, kot pravi Marko Pogačnik. Skupaj s taborom jo uvrščamo v register najpomembnejših kulturnih spomenikov Goriške in je zaradi arhitektonsko umetnostnih vrednot pomembna tudi v slovenskem prostoru.

Tja smo prispeli v dobri uri. Prvi vtis je bil zelo obetajoč, saj je bilo nekoliko oblačno vendar smo imeli še vedno dolino kakor na dlani. Videli smo Gorico, Trstelj, Cerje in tja do Nanosa, kaj več pa koprenasta oblačnost ni dopuščala.

Pri cerkvici smo se tudi nekoliko okrepčali, saj nas je čakala še dolga in strma pot do našega cilja. Tako smo skoraj po polurnem počitku krenili naprej. Najprej mimo Velikega zidi pod katerim je vklesana pot še od Napoleonovih časov. Prav obudovanje vredno dejanje iz tistih časov. Nato smo nadaljevali mimo razgledne skale imenovane Sekular. Glede na že precej megleno in hladno vreme se tu dolgo nismo postali. Naša pot od tu se je nadaljevalo po zelo strmem klancu do vrha Čavna. Potka je bila dokaj lepo označena in tudi speljana, zato tudi ni bilo posebnih težav pri hoji. Vedno višje smo prihajal, vedno bolj megleno je postajalo.Tako je bil vrh Velikega Roba popolnoma zamegljen. Z nekaj truda smo tako vsi prisopihali do vrha. Na žalost žiga ni bilo pa tudi megla in mraz sta nam narekovala hitrejšo vrnitev v dolino, kakor smo načrtovali. Seveda omenjene okoliščine niso bistveno vplivale na naše razpoloženje saj nam je osvojeni vrh dal dodatno energijo in spoznanje, da lahko uspemo doseči cilje katere smo si zadali.

Vrnili smo se po drugi poti. Podrto drevje je nakazovalo kako kruta je lahko narava. Kar nekaj dokaj debelih dreves nas je namreč oviralo na poti. Večino so gozdarji že očistili a še vedno je nekaj dreves ležalo ćez našo potko. Iz gozda smo nato sestopili na asfaltirani cesto in nadaljevali po njej do Krnice in naprej po makadamu do Kopitnika. Tu je na novo zgrajeno odskočišče za zmajarje. Tudi pogled v dolino je bil tu enkraten, še posebno, ker je sonček končno, nekoliko sicer sramežljivo, le pokukal skozi oblake. V nadaljevanju smo se zopet srečali z Napoleonovo potko. Ko smo prispeli do balvane kjer je križanje večih poti smo se odločili, še za ogled znamenja Sv. Lucije zavetnice slepih..

Nato je sledil spust do našega avtobusa s katerim smo se potem odpeljali na joto in vse kar tu sledi – to je bila solata in tudi slaščica. Že ob mraku in veseli Petrovega dosežka na Kulmu smo z pesmijo v avtobusu srečno prispeli v Ljubljano.

Pozdrav
Marjan

Še od Adrijane …
in od Evgena

Hits: 7