Bili smo na Slemenovi špici

Pravzaprav sem tole želel napisati že zjutraj, a imamo pri nas zelo pogoste električne mrke in tudi tokrat je bilo tako. Tako imaš tole pred sabo šele sedaj!
Včerajšnja nedelja je bila tako noro prečudovita, da lahko rečem, da je bila dan za bogove. In bogovi smo bili tudi mi, 72-terica planink in planincev Pd ISKRA in RTV Ljubljana, ki smo se že zgodaj zjutraj, iz vlažne in meglene ljubljanske kotline, odpeljali soncu nasproti, tja gor proti Vršiču. Postanek v Erjavčevi koči za obvezno kavico je hitro minil in kot bi mignil, smo zagrizli v strmino proti 1799 m visokemu prevali Vratca, ki smo ga dosegli prepoteni, kot sredi poletja, saj je sonce v svojem zadnjem letošnjem »kao babjem-indijanskem« poletju, res pokazalo svojo moč. Nekaj počitka in osvežitve je bilo dobrodošlo, da smo počakali še zadnje pohodnike iz skupine – vodnica Alenka je, kot prava dama, tudi njim privoščila vsaj 5 minutni počitek, da bi se nato malce spustili po dobro označeni in s planinci zapolnjeni, planinski poti, našemu cilju, 1799 m visoki Slemenovi špici, nasproti !
Pot je bila »naporna« predvsem zaradi srečanj s planinci, ki so se že vračali in morda hiteli še kakšnemu cilju naproti. Običajno so bila srečanja na nevarnejših mestih, kjer je možnost zdrsa tja dol proti dolini Tamarja. Samo to je itak zakon…..kakšen že ? Saj veste!!!
Tja gor proti vrhu je bilo kot v panju . Vsa planota do najvišje točke je bila »posejana« s skupinami pohodnikov, nekateri so se že nastavljali vročemu soncu in s poležavanjem spominjali na poletne morske dni, spte drugi so imeli pozni zajtrk kar tukaj, med rumenimi macesni in tretji so vrteli v rokah fotoaparate, kot za stavo. Selfiji so se delali 100 na uro. Skupinska fotografiranja prav na vrhu pa so bila bolj individualna, saj prav veliko prostora, gor res ni, pa še dve strani imajo nevarno prepadno steno .
Po slabi uri so bili tudi naši zadnji pohodniki na vrhu, v tem času sem se spoznal s skupino japonskih pohodnikov iz Tokia in že takoj pozno zvečer sem prejel na E-mail fotografijo z njimi in to prav z vrha. Seveda sem jim prej dal svoj naslov, kako naj se sicer najdemo. Mogoče bodo pa naslednje leto naši novi člani……????……pa en izlet bi lahko bil tam nekje pri njih, a ne?!?
Toliko sem imel dela, da sem še na zajtrk-malico pozabil, samo na hitro vrgel vase, saj so profi fotografi prijateljskega društva PD Delo, že priganjali na skupinsko fotografiranje. Tudi Alenka in Drago, naša vodnika, sta že nekam zaskrbljeno pogledovala na uro, češ, saj smo se dogovorili, kdaj gremo nazaj. A kdo bi to upošteval, saj takih pogledov, kot smo jih imeli na vse strani neba (razen mogoče na senčno severno stran Mojstrovke), ne moreš kar tako zapustiti . Mogočni Jalovec je ime na svoji severni strani še nekaj zaplat snega minulega sneženja, Ponce so bile za prijeti z roko, v dolino Tamarja, tja do Planice, bi se kar pognal, če bi imel peruti (ali vsaj nekaj za jadranje), pa Dobrač tam v Avstriji in levo od njega zasneženi tritisočaki v daljavi, da ne govorim že o prej omenjenih barvitih macesnih……kaj sem že rekel, ….bil je dan za bogove !!! In ko smo nazaj grede, po isti poti preko Vratc vračali na izhodišče, smo obsijano s soncem lahko občudovali kompletno Špikovo skupino, Škrlatico, z mogočnim Prisojnikom in njegovim oknom za prelep zaključek pogleda, tja proti Vršiču.
Ne morem verjeti, da smo ob vračanju, srečali nešteto družin z majhnimi otroki, celo dojenčki v nahrbtniku, pa skoraj obveznimi hišnimi ljubljenčki, ki so še hiteli proti vrhu, svojim, mogoče letos najlepšim razgledom , nasproti!
Tudi z našo skupino je bilo dekletce mlajše od desetih let, ki je v spremstvu staršev varno osvojila vrh.
Posebej pa gre pohvala članu RTV Djuru Penzešu, starosti slovenske zabavne glasbe, bas kitaristu Belih vran, Pepela in kri….., ki je kljub težavam z vidom, skupaj z vodnikom Janom, ki je skrbel za vsak njegov korak, predvsem na najnevarnejših mestih, tudi osvojil naš skupni cilj.
Gostoljubje in odlična hrana v Erjavčevi koči, je bilo le še češnjica na torti, našemu nedeljskemu druženju.
Vodnica Alenka, ki je skrbela za vse , tudi drobne malenkosti ob vzponu, pa Drago, tudi z lepo brado in še veliko ostalih, med katerimi imenujem le člana Gorske reševalne službe Romana (mimogrede so ga omrežile naše članice) ; prav vsem gre zahvala, da smo varno osvojili vrh in se nasmejanih obrazov vrnili do našega izhodišča!
Ob tako veliki udeležbi, tudi nas Iskrašev, sem kar tako mimogrede opazil, da je ta dan manjkalo na tem prijetnem izletu in druženju, kar tri četrtine naših vodnikov. Pa ne da bi jih potrebovali za vodenje…..tudi druženje je lepa vrlina!!!
Kot običajno, je treba domov takrat, ko se imaš najlepše in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Res prekmalu smo zapustili alpske lepote in se prijetno utrujeni z našimi prevoznimi sredstvi (dva avtobuseka in dva kombija) in polni prijetnih vtisov ter naužitih lepot, odpeljali proti Ljubljani.
Vtise sem strnil,
Franci Hrastar
Na Pijavi Gorici 16.10.2017

Hits: 8