Izlet na Sv.Ano nad Ribnico

Izlet na Sv.Ano nad Ribnico

Sem ´z Ribn´ce Urban, po cejlem svejti znan;
jest brihtne sem glavjé, pa žlice imam novjé.
Tako poje narodna pesem! In o katerem kraju že govori? O Ribnici na Dolenjskem vendar in krošnjar s svojo pojočo govorico in tradicionalno krošnjo na rami vedno znova ostaja njen razpoznavni znak, kjerkoli se že pojavi! In to, da je Ribnica eden najstarejših slovenskih krajev z bogato zgodovino, ve le malokdo. Za prvo omembo kraja so ribničani prevzeli letnico 1082, ko naj bi se Katarina Žovneška poročila s Turjačanom Konradom in za doto prinesla ribniško graščino. Ime temu mestnemu naselju že odnekdaj potrjuje grb z ribo (zdaj sem končno izvedel, kdo ima tak grb v registrski tablici Ljubljane). Bajka pripoveduje, da je bila nekoč sedanja Ribniška dolina ogromno jezero z veliko ribami. Med njimi je živela tudi krasotica – zlata ribica, ki jo je v Veliki gori živeči velikan ponoči v jezeru uporabil kot svetilko, da je videl loviti ribe. Tudi domačini so jih lovili in enkrat zlato ribico ujeli ter jo vrgli na breg, kjer je okamenela. Velikana je to strašno razjezilo, saj ni več videl ponoči loviti rib in je lomil stene, drevesa in grmovje, vse skupaj metal v jezero, da so nastale velike rupe in jezero je izginilo. Na dnu je ostalo mnogo rib, tako da so iz vseh krajev hodili ljudje ponje z vozovi, zato je ta kraj dobil ime – RIBNICA.Leži na obeh bregovih ponikalnice Bistrice, sredi ravnine ribniškega polja, med grebenoma Male in Velike gore. Že od daleč dajeta kraju podobo dva zvonika ribniške farne cerkve, ki sta zgrajena po načrtih Jožeta Plečnika. Glavna nosilka gospodarskega razvoja v Ribnici je industrijska predelava lesa, že od nekdaj pa posebno mesto predstavlja ribniško suhorobarstvo in lončarstvo, saj imata ti dve obrti bogato večstoletno tradicijo. Domači obrtniki so poleg tega priznani izdelovalci zobotrebcev, pa rešet, žlic….. Prav presenetljivo to ni, saj površino tega območja pokrivajo kar z 60% predvsem iglasti gozdovi. In še dve zanimivosti; leta 1701 je bila na smrt obsojena zadnja čarovnica na Kranjskem – ribničanka Marija Češarek. V drugi polovici 14.stoletja pa je v tem kraju začela delovati najstarejša gimnazija na Kranjskem.
Za naš tokratni izlet zaradi slabega, predvsem meglenega in hladnega vremena, tokrat ni bilo velikega zanimanja, a kljub temu je bila druščina dvanajsterice nas, prav prijetna. Za cilj si je vodnik Marjan izbral Malo goro in kaj kmalu smo zagrizli v strmi breg.
Planinska koča pri Sv.Ani na Mali gori leži na vzhodu ribniške doline in jo imenujejo tudi kot kraj, kjer so nekoč goreli kresovi. O tem je naš veliki domoljub Janez Vajkard Valvazor zapisal:
»Na jugovzhodni meji tedanje Vojvodine Kranjske so imeli prebivalci postavljene opazovalnice za primer turških vpadov. Z kurjenjem kresov je bilo tako v manj kot eni uri obveščeno vse prebivalstvo tja do Ljubljane.«
Ko je opazovalec opazil turške plenilce, je takoj zakuril ogenj, s tem obvestil opazovalca nad Vinico, ta na hrib Perigel, od tu naprej nad Kostel, pa Fridrihštajn nad Kočevjem, ta signal so opazili na Sv.Ani nad Ribnico, nato so alarm prevzeli na Grmadi nad Ortnekom ter ga preko Sv.Ahaca nad Turjakom in Kureščka preko Iga poslali v Ljubljano. Turki pa v jok?!?!
Povzpeli smo se prav na vrh te 963m visoke gore, da bi mogoče le uzrli sonce in mogoče videli tudi v sosednjo Dobrepoljsko dolino. Tokrat sreče z vremenom res nismo imeli, tako da smo se v koči malo pogreli, pomalicali in se odpravili v dolino. Naš Srečo je sicer veliko fotografiral, pa bomo mogoče takrat, ko se bo megla razkadila, tudi videli njegove umetnine!
Slike


Izleti 2021


Izleti 2021

Hits: 3