Dolina Dragonje

Bom začel pri koncu. Toliko pohval za izbiro izleta in vodenje do sedaj še nisem doživel.  Hvala zato vsem prisotnim,  posebno še Nadnji, ki je na repu kolone spremljala Janjo in seveda Tonetu, ki jo  je prišel z avtom iskat na vrh vasi Labor. Glede Janje, ki je imela pred letom zlom nog sem glede na to, da je dan ali dva pred tem prehodila skoraj celotno Slovensko obalo, sem ocenil, da ne bo imela posebnih težav na dokaj lahkem izletu. 

Prekrasen dan, sončno, brez vetra, morda nekoliko bolj sveže, nas je privabilo na današnji izlet. Zaradi corone, nas se je zbralo le 30, saj je kar nekaj prijavljenih odpovedalo.

V udobnem 50-sedežnem avtobusu smo zasedli le polovico sedežev. 6 udeležencev se je namreč pripeljalo na izhodišče s svojim avtom. V bistvu se je naš pohod začel že pri koncu. Namreč  vsa šesterica, ki so prišli z avtomobili so vstopili v avtobus na kraju, kjer smo zaključili naš izlet in tako smo se skupaj pripeljali na izhodišče pohoda.

Po pripravi na smo krenili ob nasadih oljke, po lepo urejeni poti, kjer smo opazili tudi lovce, ki pa so šli v drugo smer kakor mi.  Najprej smo prečili suho strugo potočka Žedeke, obšli nekdanji sedaj opuščeni vodni zbiralnik in kmali prišli do,  žal suhega slapu Supot. Ogled tolmuna pod slapom je bil pa prezahteven, tako smo tu napravili le skupno fotko in se nato povzpeli po strtmi potki najprej do kolovoza in nato do naselja Koštabone. Ob betonski mizici ob cerkvi in ob spomeniku padlih partizanov smo imeli zakusko in rešili blagajniške zadeve.

Sprehod po vasi je zanimiv, saj visoke hiše strogih oblik, z razmeroma majhnimi okni in plitkimi napušči, delujejo dostojanstveno. Grajene so iz sivega kamna, lokalnega peščenjaka, in so preprosto obdelane. Razporeditev prostorov, ki je pri večini stavb podobna je ponekod še danes zaznati kot v starih časih. Tako se v pritličnem delu stavbe nahaja hlev in klet, v nadstropnem pa so bili bivalni prostori in kuhinja. Vhod je običajno z južne strani in sicer zaradi burje, prav tako pa so razmeroma majhna tudi okna. Do nadstropnega dela vodijo kamnite stopnice z ˝baladurjem˝ (majhna terasa z nadstreškom), nekatere hiše pa so še danes povezane z medprostori oz. skupnimi dvorišči, ki so jih uporabljali za shrambo. Objekti so še danes kriti s ploščato lomljenimi kamni (škrlami), s katerimi so tudi tlakovali tla, kleti in dvorišča. Kot sem že omenil je omenjena razporeditev prostorov vidna še danes, le prostori imajo drugačno namembnost. Posamezne ambiente tako še vedno razgibajo slikoviti motivi mostovžov, baladurjev in zanimivo oblikovanih, zamaknjenih vhodov, čela stavb pa se pod različnimi koti vrivajo v osrednjo vaško ulico. Koštabona  je danes zgled dobro ohranjene istrske vaške arhitekture, vzdrževane v tradicionalnem slogu, kar ji daje svojevrsten čar. Koštabona je zgrajena na konici flišnega slemena, kot naravni pomol, ki nadzira življenje nad dolino Dragonje. Košta-bona, v smislu, dobra jedača in pijača. da temu ni tako, priča dejstvo, da boste zaman iskali gostilno. Po eni razlagi naj bi pomenila ‘dobro lego’ ali dobro obalo, saj dejansko spominja na nek pomol, ki se dviga na spodaj vijočo se Dragonjo. V pozni antiki je bila naselbina strateško pomembna in je kot rimska utrdba Castrum Bonae ščitila trgovsko pot po dolini reke Dragonje

S Koštabone smo po dobro uhojenih poteh na spustu v dolino večkrat prečili cesto in pri iskanju bližnjic tudi nekoliko okusili brezpotja, a vseeno uspešno prispeli v dolino. Nakar smo  nekoliko podaljšali naš pohod za ogled Kodermanovega mlina. Nekatere je zelo motilo blato, ki je bilo na nasipu kanala, žal če bi vedel da bo to koga motilo, bi mu predlagal, da gre po cesti, tam ga ni bilo.. Vhod je bil namreč zaprt, a smo se vseeno sprehodili mimo in na koncu tako prišli do živahnega slapu Pinjevec. Nekoliko vode na poti nas ni ustrašilo, Lepo smo prebredli dokaj nizki vodostaj potoka in pot nadaljevali najprej do kamnitega mostu čez Dragonjo in nato po kolovozu do propadajočega Ferdovega mlina nakar nas je pot od tu potem vodila do osuplivih klifov nad reko.  

Tu smo nekoliko postali, a nas nekoliko bolj hladno vreme nekako hitro pregnalo ob smaragdne in čiste reke in pogledov na prej omenjene klife. Ćlovek se sprašuje in občuduje, kako lahko narava vse te plasti kamenin zloži in razvrsti.

Za posladek nas je pa čakal skoraj  250 meterski vzpon na Labor. Tu nas je vseskozi ogreval sonček, tako da smo nekateri hodili le z kratkimi rokavi in uživali ob prelepih pogledih na panoramo doline pod nami. Pot je bila dokaj kamnita, posuta z laporjem in tako je bilo potrebno tudi nekoliko previdnosti.   

Ko smo prispeli na vrh smo se najprej ustavili pri cerkvi Sv. Martina, kjer je tudi ogledna table z opisom zgodovine kraja. Janja,  je že nekoliko omagala in se je po klicu Toneta, ki jo je prišel iskat z avtomobilom, odpeljala do doline..

Tu nas je potem čakala trojica pohodnikov, ki so nekoliko skrajšali pohod in seveda Janja, ki je nekoliko udobneje prispela v dolino.

Na koncu nas je čakal panoramski ogled pokrajine s pobočja ob naselju Marezige, Žal je bila nad morjem meglica zato pogled ni bil najbolj idealen.  Smo pa lahko poskusili vino s fontane, ki je tu postavljena.

Konec izleta nas je čakal ob prijetni gostilni v Pobegih, kjer smo okusili značilno istrsko  mineštro – bobiče.

Naj povem, da med hojo, razen prej imenovanih lovcev nismo nikogar srečali, nobene gneče vse je bilo le naše.  V glavnem lepo je bilo V Ljubljano smo prispeli nekaj pred 19 uro.

Lp Marjan

Hits: 134