Donačka

ŽIVLJENJE JE CVET, LJUDJE V NJEM SO MED ali SREČNEMU ŠE PETELIN ZNESE JAJCA
Donačka gora, 30. 3. 2014
Črno na belem nikdar ne izgine. Bo treba nekaj zapisati, pa čeprav z nekajdnevno zamudo. Nič zato, dobro utrjeni vtisi se bodo kar sami zlili na papir. Ni vsak dan nedelja, ampak 30. marca 2014 je bila. Sončna , svetla, radostna. In ker enake sorte ptiči skup letijo oziroma podobno se s podobnim druži, nas je množica somišljenikov v smislu rana ura, zlata ura in kdor spi, rib ne ulovi zasedlo 51 sedežev po sistemu kdor prej pride, prej melje. Glede na zabavno dogajanje, ki vedno oplemeniti zadnji del avtobusne populacije, se je potrdila lepota sivih las je prav obrnjen čas.
En cvet še ne naredi pomladi. Zato jih je priroda od vasice Sv. Jurija pa vse do vrha Donačke gore ponujala celo spomladansko barvno paleto: rumene, zelene, bele, modre, roza, vijoličaste…narava je umetnica v vsakem letnem času. Pomlad v polnem razcvetu. Če igrajo v sušcu se mušice, malega travna vzemi rokavice. Našim prednikom je bilo vse jasno. O klimatskih spremembah in ozonski luknji niso vedeli nič, kljub temu je preprosta modrost in ljudsko izročilo znalo stvari postaviti na svoje mesto in v primeren čas. Če v sušcu more kmet orati, malega travna bo moral počivati. Res, še nas lahko preseneti sneg, poledica in mraz, čeprav so zimske gume že zamenjane. Ampak ne danes! Žareče sonce in kratki rokavi že na izhodišču. In ker se brez muje se še čevelj ne obuje, se je številčna skupina vzorno in skladno z navodili vodnika Dušana Debevca razporedila v vrsto, kasneje v dve skupini, potem v nekaj manjših skupinic in proti vrhu nekako v »posameznih strelcih« osvojila specifičen osamelec nad Rogatcem. Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. Dušan je skladno s pravili PZS taktno in preudarno pripravil turo, jo udeležencem že med vožnjo tehnično opisal in predstavil ter odgovorno in z veliko mero strpnosti organiziral in izpeljal. Med dvema stoloma se na tla usedeš. Vztrajal je, da se na vrh po zahtevni poti ( preko vzhodnega vrha Donačke gore) podajo samo tisti planinci, ki so primerno opremljeni s samovarovalnimi kompleti, vsi ostali smo bili primorani vrh doseči po daljši poti mimo Rudijevega doma. Oblič mizarju, kopito čevljarju! Kdor nima pravice, išče skrite stezice. Seveda se je dogajalo; različni smo si, kljub temu, da se radi družimo v skupini. Komur ni mogoče svetovati, mu tudi ni mogoče pomagati. Vse je dobro, če se dobro konča.
Kdor vpraša ali je treba, ne da rad. Naši pa niso takšni!!! Tokrat smo degustirali dvakrat »pečeno« slivovko domače izdelave. Avtorja ni bilo z nami, je pa njegova dolgoletna srčna izbranka pravično delila vzorčke. Kdor sebi ne privošči, tudi drugim ne.
Kar ti v glavi ostane, ti nihče ne vzame. Nekaj osnovnih informacij sem povzela kar na FB strani Romana Semeniča. Donačko goro ( zahodni vrh 883 m) so Rimljani imenovali Mons Claudii po znanem vojskovodji. Na vrhu, kjer danes stoji križ, je stal tempelj sonca. Gora je na grebenu zgrajena iz apnencev in kremenovih peščenjakov, podnožje pa sestavljajo mehke terciarne kamnine, pretežno lapor. Dr. Ernest Frölich je pred več kot 150 leti na Donačko goro nadelal prvo označeno planinsko pot v Sloveniji. Na severni strani Donačke gore, na nadmorski višini 600–884 m, je ohranjen bukov gozd s pragozdnim značajem. Pragozd je zavarovan od leta 1965 in obsega 27,78 ha veliko površino. Je nahajališče ogrožene rastline Juvanov netresk (Sempervivum juvanii), ki uspeva na skalnih stenah prisojne strani gore in je v Sloveniji edino znano nahajališče. Tu uspeva tudi ogroženi Hoppejev klinček. Poleg navedenih pa najdemo tudi divji klinček, dišeči žebnik in hrvaško peruniko ter mnoge druge rastline. Nove informacije, novi kraji. Čez sedem let vse prav pride . Gozd je kmetova hranilnica. Žal letošnji žledolom tudi temu delu prelepe domovine ni prizanesel; bukov gozd je ranjen, čas bo zacelil rane.
Brez dela ni jela. Lakota je najboljša kuharica. Gobova juha, žganci, segedin golaž, pasulj. Poznavalci so bili soglasni, da je bil najboljši pasulj. Ostala hrana bi potrebovala popravke, dodatke ali spretnejšo roko. Ajdovim žgancem se bomo v bodoče odrekli, puding iz ajdove moke tega naziva žal ne dosega. Zelje želodec samo nastelje. Brez krompirja ni kosila. Najbrž res, ni ga bilo v juhi, ne v žgancih, prav tako ne v golažu in pasulji. Pa naj še kdo reče, da predniki niso bili vsevedi. Nadaljevanje prijetnega druženja na soncu je bilo v skladu z navedbo še pes ima rad pri jedi mir in nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha.
Vsaka pesem se enkrat izpoje. Povratek od Rudijevega doma do avtobusa je bil speljan po južni strani. Sončno nedeljsko popoldne, ugodna termika, idealna za jadralne letalce, ki imajo izletišče/poletišče tik pod domom. Ikarove in Dedalove sanje se tu uresničujejo z lahkoto. Zakoni termike so jasni in razveseljujejo jadralce in gledalce. Fizika, seveda.
Ob poti preproste domačije, skromno življenje, prijetni ljudje. Boljša je domača gruda, kot na tujem zlata ruda. Nepozabna cerkev sv. Donata in ob njej prve letošnje velikonočnice. Kar je dobro, ni slabo. Ob omembi svetega Donata imam vedno asociacijo na mineralno vodo Donat in njene blagodejne prebavne učinke. Če je bila mineralna voda zaradi vsebovanja magnezija primerna za Apolona, boga zdravja in lepote, nedvomno koristi tudi nam. Na zdravje!
SREČNEMU ŠE PETELIN ZNESE JAJCA.
Nadja Uršič
V Kamniku, 30. 3. 2014

Donačka gora (884m), nedelja 30.marec 2014
Z avtobusom, v katerem nas je bilo skoraj pol stotnije, smo se v lepem nedeljskem jutru odpravili proti našemu cilju – Donački gori. Dokaj dolga vožnja nas ni prav nič dolgočasila, saj smo se peljali skozi zanimive kraje, ki jih ne obiščemo prav pogosto. Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina, od koder smo že zagledali našo, od tu rogu podobno, goro. Sledil je Rogatec in na koncu Sveti Jurij, ki je bil naša končna postaja. Tu se nam je priključilo še nekaj članov s svojimi vozili. Na velikem parkirišču nad cesto smo se pripravili, potem pa takoj zagrizli v strmino. Ta vse do križa kar ni in ni jenjala. Malo višje, na položnejšem terenu, smo se malo oddahnili in poplaknili usta. Med kratkim počitkom smo se šele zavedli, da nas obdaja prebujajoča pomlad z bujno cvetočimi belimi grmi, zelenimi brezami in glasnim žgolenjem ptičev. Med vzpenjanjem proti vzhodnemu koncu gore nas je ves čas spredaj, na naši desni, spremljalo mejno pogorje s sosednjo Hrvaško- Macelj. Tudi Sotla, ki izvira pod njim, predstavlja naravno mejo. Široka pot nas je pripeljala do križišča poti na večji izravnavi sredi pobočja. Tu smo formirali dve skupini. Prva, večja skupina, je nadaljevala po lažji, S strani gore. Na vrh, kjer je bil skupen cilj obeh skupin, pa sem povedel po strmi, zahtevnejši poti manjšo skupino. Malo pod V-nim vrhom se je pot, zavarovana z jeklenico, krepko dvignila kvišku. Teh nekaj deset metrov smo koristno izrabili za vajo iz samovarovanja. Kamnit V-vrh, ki je ponujal dobro razgledišče, je bil v nekaj minutah zaseden, Kot martinčki smo se namestili po skalovju in zadovoljno pomenkovali. Žal se zaradi vlažnega ozračja ni videlo dlje kot do Pohorja. Pred nami je ostal še glavni, od nas zahodno ležeči vrh. Tu smo se srečali z našo večjo skupino, ki je prav tako pristopila nanj. Posedli smo, kjer si je vsak našel svoj prostor. Še največ pa okrog kamnitega križa. S slastnim tekom smo segli po hrani in pijači iz nahrbtnikov, spet drugi pa hiteli odtiskovati žige v svoje knjižice. Ogledovali smo si okolico, iz katere je najbolj izstopal Boč. Nehote, ko pomislim na to goro, se vedno spomnim na velikonočnico. In res smo dve predstavnici našli ob sestopu pri cerkvici Sv.Donata, po kateri ima gora, na kateri smo stali, tudi ime. Z nje smo se skozi bukov pragozd v značilnem cik-caku spustili po najstarejši označeni slovenski poti do Rudijevega doma. Posedli smo po klopcah z mizami in se okrepili s toplim obrokom in pijačo. Zadovoljni in s polnimi želodci smo se leno nastavili toplemu pomladanskemu soncu. A ker čas hitro beži, se je bilo potrebno pripraviti na odhod. Po asfaltirani cesti smo sestopili do oznake, ki nas je usmerila levo na gozdno stezo, po njej do cerkvice Sv.Donata in malo nižje še mimo Sv. Jurija, kjer nas je čakal že avtobus. Tako smo zaokrožili naš izlet po Donački gori.
Vodnik: Dušan

Hits: 5