Dragočajna 2014

Živjo!

Današnji kolesarsko pohodniški izlet planinskega društva Iskra je pod streho. In če povem, da smo preživeli eno čudovito nedeljo, bi lahko s pisanjem končal (pa ne bom)!
Moram le razložiti nekaj reči iz malo skrivnostno napisanega vabila pred dnevi za ta izlet. Sem ovinkaril le zato, da bi presenetili naše slavljenke (že kar nekaj čez sto let jih imata skupaj!!!) Marijo in Ljubo s kakšnim darilom v avtokampu Dragočajna. Pa smo ju presenetili predvsem in tudi z udeležbo in oni nista ostali ravnodušni do nas ter sta pripravili pravo gostijo, že kar kakšni ohceti podobno.
Začeli smo se zbirati že zjutraj v Tivoliju, od koder nas je krenilo na pot le 6 kolesarjev, da bi se nam dva pridružila v Tacnu. Ovinkarili smo po Gorenjskih magistralah in vmes počivali zaradi bolečih riti kondicijsko nepripravljenih udeleženk in ko smo v Šenčurju naredili daljši postanek ob kavici in skupinskem posnetku – fotografiral nas je turist iz ZDA – , smo bili vsi kot prerojeni in smo odbrzeli proti izhodišču ob Savi tako hitro, da smo komaj ujeli ovinek proti našemu cilju.
Velika skupina naših pohodnikov pod vodstvom vodnice Alenke in »iskalcem markacij« Dušanom je ta čas iz Šmartnega že grizla kolena proti sedlu Šmarne Gore in naprej na Grmado ter seveda spet nazaj na sedlo in na vrh do Ledineka.
Tudi Klančarjev Marjan je prikolesaril do Tacna, skočil vmes še peš na Šmarno Goro in nato s kolesom do Marije, kjer je kot prvi slavljenkama tudi čestital. Aja, še Nadje ne smem pozabiti, ki je po ovinkih iz Kamnika pribrcala direktno na cilj. Posebej pa moram pohvaliti naše profesionalne kolesarje Slavka, Marjana in Andreja, ki so s svojimi specialkami obračali šele nekje pri Tržiču in do Marije imeli v nogah (beri pedalih) reci in piši 89 km.
V trenutkih, ko smo kolesarji komaj končali s čestitanjem in osvežitvami, se je po klančku (kar po travi) nad Marjinim domovanjem, nekontrolirano pripodila množica udeležencev pohoda na Grmado in Šmarno Goro. Marija in Ljuba se sigurno ne spomnita, kdaj nazadnje sta bili tolikokrat objeti in poljubljeni. Čestitk ni bilo ne konca in kraja in nekateri smo se ponovno postavili v vrsto…..lepih stvari se nikoli ne naveličaš !!!
Po daljšem klepetu (tudi ob spoznavanju bolj ta frišnih novih članov) je sledilo kosilo s pripravljenimi tremi jedmi na žlico – ena boljša od druge. Mize so se šibile pod obloženimi krožniki potice in raznovrstnih sladic ter seveda pijače, nekajkrat smo bili postreženi s kavo…..«ni da ni«, bi človek rekel.
Glavni del je sledil ob navdušenju in petju znanih »Kol*kr kapljic tol*ko let« in »Vse najboljše za vaju Ljuba in Marija«. Izročitev daril (prisotni že veste, kaj sta dobili) s podpisi prav vseh sedemintridesetih (+ slavljenki) udeležencev sva opravila z Dušanom, ki je imel tudi krajši slavnostni nagovor. Seveda se je rajanje s tem šele začelo. In ko je Lojze iz vrečke potegnil ven eno napravico, malo pošaril po pametnem telefonu, smo si že lahko zaželeli katerokoli pesem z YouTuba ter jo skupaj z izvajalci veselo zapeli. Na trati poleg počitniške prikolice smo se mnogi tudi zavrteli in naš Slavko, največji strokovnjak za dalmatinske pesmi, je bil že na nivoju profesionalcev, ko smo nekateri le opazili, da se sonce že globoko spušča tam zadaj za drevesi in potrebno se je bilo posloviti. Jasno, nekateri so morali zaradi družinskih obveznosti malo prej domov, a vsi in vsak posebej smo se domačinom zahvalili za gostoljubje in vse pripravljene dobrote, za kar gredo tudi vse zasluge Marijinemu partnerju s katerim smo seznam udeležencev zaokrožili na številko 40.
Še enkrat, dragi slavljenki, ISKRENA HVALA ZA TO, DA SMO LAHKO SKUPAJ UŽIVALI Z VAMA. Tudi Drago bi bil vesel, ko bi vse to lahko doživel !!!
Vtise sem strnil
Franci Hrastar

Hits: 3