Druženje PD Delo, PD Grafičar na Nanosu

Druženja Planinskih društev Dela in Grafičarja iz Zagreba imajo že dolgo tradicijo. Že 40 let, po dvakrat v Sloveniji in na Hrvaškem, včasih tudi še kakšen dodatek. Zadnje čase z veseljem tudi sam udeležujem teh srečanj. Privablja me poleg prijetne, prisrčne in vesele družbe, tudi izbira krajev druženja. Vedno so zelo zanimiva in atraktivna. Nepozabna so bila tako srečanja na Dugem otoku in Bijelim stijenama ter Risnjaku.
V Sloveniji smo letos 22.9 in 23.9 osvajali greben Nanosa in podzemlje Škocjanskih jam. Po letnem planu izletov PD Iskra Ljubljana naj bi se tega izleta udeležili tudi naše planinke in planinci, vendar ni bilo pravega odziva.
Po toplem sprejemu nas je Šimek, voznik avtobusa varno pripeljal do Predjamskega gradu. Tu smo si ogledali zunanjost gradu, grapo pod gradom in se sprehodili po bližnji okolici. Pri tem so naše misli potovale tudi v preteklost, in sicer v čase Erazma Predjamskega. Kakor pravi legenda, naj bi bil on naš Robin Hood, ki je pomagal revnim. Od gradu smo se odpeljali do vasi Strane, kjer je večina začela pohod. Sedmerica pa se je odpeljala v Razdrto in se je od tu potem povzpela na vrh Nanosa. Tako smo po markirani poti in po zmernem vzponu prispeli najprej do cerkvice Sv. Brica. Po kratkem postanku smo nadaljevali in po dokaj grobem kolovozu prispeli najprej do makadamske ceste in nato po ozki potki do 1313m visokega Suhega vrha. Do tu smo porabili točno 2 uri. Zaradi vremena se nismo posebno pritoževali, čeprav so se meglice sprehalale tam v dolini in nam zakrivale pogled in le tu in tam se je prikazala dolina, tja do Postojne. Občutek si imel, da narava diha s teboj in prav je tako, saj bi bilo drugače kar nekoliko kičasto. Od Suhega vrha nas je čakale še kar dolga pot do Nanosa in do koče. V začetku smo del poti hodili po cesti, nato sledi hoja s krajšimi spusti in vzponi do razglednega travnatega pobočja, kjer se od daleč že vidi špica stolpa. Strmi klanec je nekoliko pokvari razpoloženje, a kmalu nas razveseli položna potka in nato koča. Tu je bil tudi naš današnji cilj. Predhodnica, ki je prišla na vrh z avtomobilom nas je tu pričakala z šilcem ta zelenega. Po kratkem predahu smo kmalu dobili svoje postelje in potem smo v koči v sproščenem vzdušju pojedli podarjen pasulj(častil PD Delo). Nekateri so si naročili tudi borovničeve pite z sladoledom. Videti so bile kar okusne.
Zjutraj nas je neprijetno presenetil pokvarjen WC in zaprta voda. Na žalost je narava zahtevala svoje in tako smo naše mine postavili vse naokrog koče. Sam odhod v dolino je bil načrtovan že ob 7 uri, zaradi ogleda Škocjanskih jam. Tako smo morali na hitro po zajtrkovati in se pripraviti za spust v dolino. Od Razdrtega smo se v pol ure pripeljali do parkirišča Škocjanski jam.
Ob 11 uri smo že začeli z triurnem ogledom jam. Ogledali smo si tudi novo odprti del z Mahničevo in Mariničevo jamo. Na koncu pa tudi muzeja, kjer je naravna maketa jam in podzemlja, razstava orodij s katerimi so odkrivali ta podzemni svet pa tudi razstava rastlinskega in živalskega sveta Škocjanskih jam, ki je zaradi pestrosti narave zelo bogata.
Prijetno utrujene in lačne nas je čakalo kosilo v bližnji kmetiji pri Razdrtem. Pokosilu smo se odpeljali v Ljubljano in se pri Ruskem carju poslovili od planinskih prijateljev z Zagreba.
Težko je opisati vse lepe pa tudi nekoliko manj prijetne dogodivščine, to moraš doživeti. Le tako postane tvoja slika popolna in se vtisne v nepozabni spomin.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 11