Gartnerkofel ( 2195 m )

Ob poplavi raznih tradicionalnih Pohodov v spomin na …. sem končno dočakala tudi »tazaresen« planinski izlet na katerega sem se prijavila z željo, da končno upravičim mojo lanskoletno investicijo v samovarovalno opremo ( hvala, Alenka S!).
Pred Halo Tivoli se nas je ob zame nečloveški uri zbrala dvajseterica in pod Lojzetovim vodstvom (Lojze – GPS na dveh nogah, da o poznavanju ostale IT tehnologije ne izgubljam besed ) smo se po najkrajši možni poti čez Italijo pripeljali v Nassfeld. Pričakali smo ducat planincev iz avstrijskega Velikovca ( Voelkermarkta) in skupaj krenili proti vrhu Gartnerkofel.
Na parkirišču sem doživela hladen tuš, saj je bilo rečeno, da samovarovalne opreme ne potrebujemo. Po tem, ko sem nekajkrat globoko vdihnila, je bil Klaus kot odgovorni za sestavo vabila deležen tovariške kritike, ampak drugega mi ni preostalo, kot da jo družno z ostalimi odmarširam proti vrhu.
Vreme je bilo idealno za hojo, okolica prelepa, obljubljene modre wulfenije pa smo ob kopici ostalih rožic tudi imeli priliko občudovati. In še meni ljube pogačice niso manjkale. Na pašnikih so se pasle krave ( ne, niso bile vijolične barve ) in tudi nekaj ljubkih svizcev smo opazili, seveda brez čokolade, ker je ob nedeljah pač ne zavijajo.
In potem razsvetljenje! Razdelili smo se v dve skupini. Na čelu s planinskim vodnikom Walterjem smo se eni odpravili po malo bolj zahtevni poti, drugi pa s predsednikom društva Erwinom, po malo lažji.Pot je bila ravno prav adrenalinska, da sem prav dobre volje prišla na vrh. Razgledi z vrha so bili enkratni, svet je bil spet lep in Klausu oproščeno. Malo smo se sicer čudili, zakaj nam je bilo svetovano, da čelad ne potrebujemo, saj bi nam kar prav prišle, ampak konec dober, vse dobro. Ana je bila sicer deležna udarca kamna po roki in upam, da je Silvo zvečer pridno pihal in božal, da roka ni
postala črna.
V dolino smo se vsi skupaj odpravili po lažji poti in imeli priliko spotoma občudovati še planince, ki so se lotili vzpona po zelo zahtevni poti, ki res vzbuja strahospoštovanje in za katero je dejansko potrebna samovarovalna oprema. Ob pogledu nanjo sem pomislila, da tudi dve opremi za enega morda ne bi bili odveč .
Poslovili smo se od prijaznih avstrijskih kolegov in se po Marijinem priporočilu odpeljali v Kranjsko Goro na kosilo k Martinu, kjer smo si po zmernih cenah in širokogrudnem meniju privezali duše (hvala, Marija ! ) in zadovoljni odpeljali proti Ljubljani.
Vidim, da se kar naprej nekomu zahvaljujem ( in prav je tako! ), torej ne gre brez prisrčna hvala tudi Klausu, Zlatku in Marjanu za celotno organizacijo.
Svet je lep,
Dena Rome

Hits: 7