Gora Oljka

BITI, ALI NE BITI, se je spraševal Hamlet v tragediji Williama Shakespeara leta 1603. Enako vprašanje me je mučilo prve dni letošnjega leta, le črko B sem eliminirala. ARSO je vsak dan znova opozarjal na polarni mraz, temperature pod lediščem in orkanski veter, ki v nekaterih delih ovira promet in s sunki preko 70 km/uro onemogoča zunanje aktivnosti. Iti ali ne iti….menda ne bom cincala, ko vendar vem, da pot poteka po gozdu, večinoma po prisojnih ( vinogradniških) legah in je ravno prav dolga, da si pošteno prislužim telečjo obaro in žgance.

Močno presenečena sem ob prijavi preštela eno udeleženko in vodnika/organizatorja. Imajo kolegi obveznosti? So kolegice zbolele? So se prekaljeni in vzdržljivi planinci ustrašili zime? So razlog subjektivne težavice in občasni objektivni organizacijski faktorji? Nič zato; plan je postavljen, ogledna tura opravljena, v koči je prijetno in toplo, Vinski vrh vabi in cerkev sv. Križa bo ravno pravo mesto za poklon in spomin krščanskega praznika Sveti trije kralji. Malce smo se poklicali, formirali dve ekipi in v hladnem jutru krenili proti gori Oljki iz Polzele. Sedmerica nas in samo z dvema »kraljema«. Nista bila niti Gašper, niti Miha, niti Boltežar in tudi vizualno sta bila spominjala samo na Miho. Evangelijska pripoved namreč pravi, da je bil Miha starejši sivi mož ( Evropejec) , Boltežar je bil mož srednje generacije
(Etiopec, črnec), Gašper pa mladenič pri dvajsetih (Azijat). Naša tokratna »modra moža« sta slišala na imeni Marjan in Silvo. Žal v poklon nista prinesla zlata, kadila in mire ( tega vsekakor ne bi želela, maziljenje trupla premikam za nadaljnjih 20 let), vsekakor pa sta opravila vsaj tri dobra dela – Marjan je bil šofer, dobrotnik z denarnico (hvala za kavo) in odličen vodnik, Silvo pa potrpežljiv poslušalec in kot novopečeni upokojenec kompatibilen sogovornik. Ostalih 5/7 druščine oz. damski del je poskrbel za tekoče in sladke dobrote, ekipa Planinskega doma gora Oljka pa se je izkazala za odlične gostitelje. Telečja obara in žganci – njami, borovničev zavitek, jabolčni zavitek in prekmurska gibanica – mega porcije, urejenost gostinskega prostora – svetlo, zračno, okusno – asociacija na Dom na Lisci, odlično, torej. Kot se za praznik spodobi, je tretji modri mož prišel dobesedno z vzhoda. Vladko Korže s spremstvom nas je točno opoldne razveselil z obiskom, iskrivimi idejami, odličnimi vtisi in izkušnjami s planinskih poti po Velebitu, s plezarije v Paklenici, avto safarijem nad Starigradom…..o, kako luštno je bilo. Ne bo nam dolgčas, »projekti« se snujejo, nadgrajujejo in samo čakajo na primeren čas za realizacijo. Saj boste uspeli z nami, kajne?
Wikipedija je postregla z osnovnimi informacijami, ki pravijo : Gora Oljka (734 m) je kraški osamelec, ki se dviga nad nasadi hmelja v Spodnji Savinjski dolini. Dobro je vidna z avto ceste med Vranskim in Celjem, pritegne nase več pogledov kakor marsikatera višja vzpetina v okolici. Je lepa razgledna točka. Na vrhu stoji cerkev sv. Križa, ki je mogočna baročna cerkev z dvema zvonikoma, zgrajena v 18. stoletju. Cerkev je v letih 1754-1757 zgradil Janez Nepomuk Meier in sodi med najlepše baročne cerkve v Sloveniji. Ime je dobila po sliki na glavnem oltarju cerkve sv. Križa, na kateri je Fortunat Bergant upodobil Jezusa na Oljski gori. Znamenit je glavni oltar, ki uvršča cerkev na Gori Oljki med impozantne spomenike in je delo kiparja Ferdinanda Galla. Pod cerkvijo si velja ogledati tudi podzemno svetišče z božjim grobom. Zaradi križa, ki je na vrhu stal pred postavitvijo cerkve, so Gori oljki pred letom 1757 pravili tudi Križna gora.
P. S. Na tako velik in pomemben krščanski praznik – gospodovo oznanjenje – je bila cerkev zaprta in božji grob nedostopen.
Vtise pripravila in jih z vami delila
Nadja Uršič
Kamnik, 7. 1. 2017

Hits: 5