Gremo v Nepal in na treking v Himalajo – 1 del

Pot v Nepal!

Mlajši sin Andrej je z ženo in svojo družbo, s katero je prepotoval že več kot pol sveta, že dalj časa planiral obisk te Himalajske dežele in še naprej – Tibeta – strehe sveta, kot radi poimenujemo to kitajsko provinco onkraj Himalaje. Žal nam je kitajska politika z zaporo meje in kljub izdanim in drago plačanim vizam v Ljubljani, preprečila ogled te zanimive, za kitajsko politiko zaradi Dhalajame, problematične, a sicer izredno zanimive dežele.

Kljub kupljenim in nato tudi propadlim letalskim vozovnicam za pot domov iz Pekinga (do tja bi se peljali z vlakom preko 4000 km daleč iz Lhase – glavnega mesta Tibeta), nam ni bili dano videti te deželice, ki leži na povprečni nadmorski višini preko 4000 m! Pa kdaj drugič

Za potovanje v to deželo sta najprimernejša termina v aprilu in jeseni oktobra in novembra.

Takrat je tam čas sušnega obdobja brez monsunskega dežja in s primernimi temperaturami.

 Naša mala ekspedicija je štela štiri člane. Sin Andrej z ženo Brino, prijatelj Tadej in moja malenkost. Bili so trije mladci in več kot enkrat starejša moja malenkost.  Pot pa je trajala 23 dni.

 Andrej, kot naš glavni organizator, je izbral let iz Milana do Dubaja, preko Delhija do Katmanduja. Leteli smo z letalsko družbo Emirates in ni nam bilo žal, saj imajo najmodernejša letala, ja pa lepe stevardese, ki te postrežejo kadar želiš (mislim s hrano in pijačo). Sicer smo že na poti imeli nekaj težav z zaporo avtoceste malo naprej od Benetk (italijanska specialnost so slabe označbe), ko te pošljejo kar na eno lokalno cesto in našemu garminu se je tako zmešalo, da smo se kar daleč vozili nazaj proti Benetkam oziroma domu. A imeli smo veliko časovne rezerve, tako da ni bilo panike!

Vsi poleti (tudi nazaj) so minili mirno, ker je bilo vreme zelo stabilno. Jaz sem užival na letališčih v Dubaju in Delhiju ob čakanju na prestop, ko sem sredi noči opazoval živahen utrip in vrvež, s katerim se ne bi moglo brniško letališče primerjati, tudi če bi bilo 30 krat večje !!! 

In če je v Dubaju vse v najdražjem marmorju, so zanimivo, v Delhiju vsi hodniki in ogromne avle s terminali, v debelih preprogah – tepihih, kjer je po mojem leglo vseh mogočih bakterij, pa čeprav, roko na srce, je vse zelo, zelo čisto! Drugače, kot v Katmanduju, kamor smo prispeli po ene 30 urah vožnje in čakanj in kjer nas je pričakal smog in vse značilnosti tiste pravega Nepala (beri prave Indije, za katero vem le iz pripovedovanj in dokumentarnih filmov).

POVEM LAHKO LE TO – KO DOŽIVIŠ NEPAL IN KATMANDU – SI S TEM ŽE PODOŽIVEL VSE »LEPOTE IN ZNAMENITOSTI« INDIJE (krave, psi, smeti na tisoče ton po ulicah, kanalizacija in elektrifikacija na višku, prah……..berači )!

Da je organizacija našega Andreja in sodelovanje z eno Nepalsko agencijo na najvišjem nivoju, ko je nas, med veliko množico ljudi, takoj prepoznal g. Cchabi, lastnik agencije, ki nam je organizirala vse, kar smo v Nepalu potrebovali. Tako prenočišča v hotelih, vsa treking dovoljenja in smeri naših poti (vse z našim predhodnim dogovorom) vključno z vodniki – nosači, pa rafting in obisk Chitwan parka – vedno nas je ob dogovorjeni uri čakal ali kombi, ali osebni avto s šoferjem in nas odpeljal tja, kamor smo bili namenjeni. Le oglede v Katmanduju smo si uredili in prilagodili sami, kakor nam je dopuščal čas. Prav zato smo lahko videli in doživeli toliko, da bi sicer s kakšno turistično agencijo morali tja potovati najmanj dvakrat.

Nekaj o državi Nepal, ki je najmlajša republika na svetu !!!

Nepal je republika v južni Aziji med dvema svetovnima velesilama. Na severu meji na Kitajsko, na jugu pa na Indijo. Je celinska država, znana po tem, da je na njenem ozemlju velik del gorovja Himalaja, dom osmih osemtisočakov, med katerimi je tudi 8.848 metrov visok Mount Everest, najvišja a sveta, ki se nahaja na meji s Kitajsko. Gore in hribovja pokrivajo kar 80 % celotnega ozemlja v državi, kar državi predstavlja velike izzive. Večina prebivalstva živi zunaj mest, na podeželju ter v gorskih predelih in dolinah (kar 80%). V dolinah se prebivalci večinoma ukvarjajo s kmetijstvo, kjer najpogosteje gojijo riž.

Kultura Nepala je doživela svoj vrhunec v 17. stoletju, saj so dolino obvladovale tri mestne državice, ki so bile vitalna vez v trgovanju s tedanjimi močnejšimi sosedami. Tri mestne državice so bile Katmandu, Baktapur in Patan. Med njimi je prišlo do tekmovalnosti, vendar se je ta leta 1768 končala z združitvijo Nepala pod oblast kralja Prithvija Narayana Shaha, ki jo je z nekaj vojaškimi in diplomatskimi zmagami izvedlo vodstvo bojevitega plemena Gurk, ki so še danes znani kot odlični bojevniki. V tistem obdobju so v dolini zgradili nekaj najlepših templjev in palač, pred katerimi se danes zbirajo množice turistov in domačinov. Država je nastala 21. decembra 1768 z združitvijo Nepala pod oblast kralja Prithvija Narayana Shaha. Do konca 20. stoletja je bila država kraljestvo, začetek 21. stoletja pa je zaznamovala državljanska vojna in poskusi demokratizacije ter sekularizacije oblasti. Do takrat je bil Nepal edina država na svetu s hinduizmom kot uradno državno religijo. V sklopu mirovnega procesa je začasna vlada 18. maja 2006 proglasila Nepal za sekularno državo. 28.  decembra 2007 je sprejela zakon, s katerim je proglasila Nepal za federativno demokratično republiko in odpravila monarhijo.  Deklaracija o razglasitvi federacije je bila formalno sprejeta 28. maja 2008, s čemer je Nepal postal najmlajša republika na svetu. Nepal je približno sedemkrat večji od Slovenije in ima nekaj manj kot štirinajstkrat več prebivalcev od naše države .Glavno mesto je Katmandu, ki je zaradi svoje čudovite arhitekture pod Unescovo zaščito. Leži na 1.400 metrov nadmorske višine in v njem prebiva ena dvanajstina celotnega prebivalstva Nepala, to je več kot dva milijona.

V Katmanduju!

Prva stvar, ki nas je v Katmanduju pričakala, je smog. Promet je neznosen, mesto na trenutke deluje kot ogromna prenaseljena vas, krave kot svete živali se prav počasi premikajo, kjerkoli pač želijo,  kaos in neorganiziranost pa sta le pika na i tipičnemu azijskemu vzdušju.

Seveda nismo zamudili ogleda enega najstarejših templjev v Nepalu (njegova starost okoli 2000 let), Swayambhunatha. Gre za budistični tempelj, znan tudi pod imenom Opičji tempelj, saj ti pot skoraj na vsakem koraku prekrižajo »svete opice«. Skušal sem navezati stik z eno, ki mi je delovala prav simpatično, pa ni bila pripravljena za »pogovor« in sva se hitro sprla. Do templja vodi 365 stopnic. Verjetno še bolj pomemben je hindujski tempelj Pashupatinath, ki velja za najbolj svetega med templji Shive, kjer smo bili lahko priča ritualnemu kremiranju umrlih, nekaj podobnega kot v svetem indijskem mestu Varanasi, v kolikor vas je pot tja že vodila.

 Če pa je za vas vse to premalo zanimivo, je najbolje da se čim prej odpravite na izhodišča trekingov ali alpinističnih vzponov, v mesti Pokhara ali Lukla.

Nas je pot najprej vodila v Pokharo, kamor smo prispeli po dobrih osmih urah vožnje z modernim turističnim avtobusom in nič kaj moderno cesto, ki jo je včasih kar zmanjkalo!

NADALJEVANJE SLEDI  ŠE V TREH DELIH !

Fotografije Andrej in Tadej

Franci Hrastar                                                                                                 17.09.2013

Klik na sliko za ogled albuma.

Gremo v Nepal in na treking v Himalajo – 2. del

Na izhodišču trekingov v območje Annapurne, drugem največjem mestu Nepala – Pokhari

Kot sem že omenil, vožnje z avtobusi v Nepalu niso nikoli dolgočasne; poleg tega, da za 200 km potrebuješ vsaj osem ur, je pot vedno polna nenavadnih dogodkov, zanimivih brezpotij, tveganih prehitevalnih manevrov in zanimivih postankov v lokalnih restavracijah. V Pokhari te konec oktobra pričaka neverjetnih 36 stopinj Celzija, čist zrak, ledeno hladno pivo in pogled na s snegom prekrite okoliške gore Daulagiri, Manaslu in na čelu z deseto najvišjo goro sveta, 8.091 metrov visoko Annapurno 1. Še najbližje mestu pa je nepalska sveta gora, 6.993 metrov visoki Machapuchare, po izgledu podobna ribjemu repu, zato se imenuje tudi Fishtail .

Mesto Pokhara leži v dolini Gandaki pod mogočnim pogorjem Himalaje na nadmorski višini od 742 m do 1740 m, ob drugem največjem jezeru Phewa Tal, ki je veliko več kot 5 kvadratnih kilometrov in reki Seti Gandaki (bela reka), ki nato teče skozi globoke kanjone naprej proti jugu. To trgovsko mesto je na pomembni stari trgovski poti med Kitajsko in Indijo in ima  blizu 300.000 prebivalcev.

V času monsuna od maja do septembra pade v mestu (predvsem severnem delu) preko 3000 litrov dežja na kvadratni meter, zato je čas za trekinge v aprilu in od oktobra do novembra. Seveda te vedno lahko preseneti hud naliv,  ki običajno traja kakšno uro ali dve. Tudi naša mini ekspedicija ga je doživela, a na srečo smo bili ravno pri večerji, sicer daleč stran od našega hotela, tako da smo v čakanju na izboljšanje vremena, pač v hudi sopari popili nekaj več pijače, kot je bilo predvideno.

Seveda v mestu, tako kot povsod v Nepalu, ne manjka budističnih templjev. Med večjimi jih je kar sedem! Zaradi časovne stiske si v Pokhari nismo ogledali nobenega. Sta pa Andrej in Tadej s taksijem »skočila« na drugi konec mesta do mednarodnega gorniškega muzeja, ki je bil odprt 5. februarja 2004 in v katerem je prav gotovo najbolj opazen slovenski delež, za katerega ima največ zaslug alpinist, vodja mnogih alpinističnih odprav in načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS, Tone Škarja. V muzeju je ob slovenski narodni noši, predstavljeni z gorenjskim parom, še mnogo fotografij Slovenije, od naših Alp, Bleda, Krasa, Cerkniškega jezera, Sečoveljskih solin, Pirana in značilne poljedelske pokrajine. Med zemljevidi je predstavljena Slovenija kot središčni del Evrope. Od štirih alpinistično oblečenih in opremljenih lutk je ena naša, in sicer z opremo od Trisula (1960) prek Kangbačnov (1965 in 1974) do Everesta (1979) in Lotseja (1981). Ob tem je Tone Škarja z ekipo poskrbel tudi za zapis podatkov o teh petih odpravah.

Za prebivalce je v zadnjih desetletjih glavna gospodarska panoga turizem, ki je že presegel tradicionalno preživljanje s kmetijstvom. Za to so pripomogla tudi tuja vlaganja.

Zelo dobro so se organizirali in turistom, poleg trekinga in obiskov Himalaje, ponudili razne adrenalinske športe, kot je jadralno padalstvo, kanjoning in rafting. Na stotine jadralcev je vsak dan v zraku, saj so vetrovne razmere ob vznožju gora idealne. Je pa ta šport ravno zaradi gneče v zraku izredno nevaren in nesreč ne manjka. Moški del naše ekipe si je po povratku s trekinga privoščil celodnevni rafting. Uživali smo v divji vožnji in iz čolna, ob veslanju po ravnih delih reke, opazovali opice in druge živali na bregovih reke.

Seveda pa mesto Pokhara slovi kot destinacija  za pričetek najlepših trekingov na svetu.

Najbolj znan je treking okoli Annapurn, a traja kar 17 – 21 dni. Naš cilj je bil nekaj krajši, a tik pod Annapurno smo vseeno bili.

 

Treking (ABC – Annapurna Base camp).

 

Mi smo se odpravili do baznega tabora Annapurne (ABC – Annapurna Base camp).

Treking je trajal osem dni. Prava izhodišča so pravzaprav uro ali dve vožnji iz mesta proti vznožju gora. V glavnem se redki pohodniki  podajo na hojo prav iz Pokhare, predvsem zato, da si prihranijo čas.

Tudi naša skupinica je imela planiran prevoz preko hribov do kraja Nayapul, kjer je bil tudi začetek našega trekinga prav iz doline. Pot se začne z lahkotno hojo med neskončnimi riževimi polji in potočki, in kmalu se ti odpre pogled na nepalsko sveto goro Machapuchare,  ki naj bi uradno še ne bi bila osvojena, saj domačini ne dovolijo pristop nanjo.

 Pot se polagoma začne vzpenjati, večina poti pa predstavlja na tisoče in tisoče narejenih kamnitih stopnic. Ko že misliš da si stopnicami opravil, se ponovno začnejo. Pot ti na nekaterih delih ne da dihati, saj je veliko predelov, ko se spustiš za kakšnih 300 do 400 metrov nadmorske višine in potem spet navkreber, po stopnicah seveda. Ja, to je pač ta del Himalaje, katerega treking smo si mi izbrali. Na treking  poteh proti Everestu stopnic ni toliko, je pa stalna spremljevalka veter in prah, a o tem v tretjem delu.

Vmesni postanki so razporejeni po različnih gorskih vasicah, kjer prespiš v tako imenovanih »lodgih« (v prevodu hišica, koča, lopa za nastanitev) za samo en do 1,5 evra na noč. Za primerjavo, za pivo boste odšteli vsaj trikrat toliko. Ravno tako kot v dolini, je tudi tukaj gor vidna razlika med bogatimi in revnimi, kar se odraža v velikosti in hišic, saj so nekatere že pravi hoteli.

No, o napisih ne bi preveč, saj si skoraj na vsaki, še tako majhni hiški v vasici, nadene napis »HOTEL«, »TOP HOTEL« ipd. Je pa pravilo tukaj tako, da imaš tam, kjer prespiš, tudi cenejšo hrano in prav vsak lodge ima svojo kuhinjo in……hrana je tradicionalna nepalska. Največ boste od hrane imeli, če se držite kar njihove tradicionalne hrane Dhal Bat, katerega osnovna različica  sestoji iz kuhanega riža, juhe z leče in še kakšne omakice. Dobra stvar je, da vedno dobiš »repete« in tako nadomestiš izgubljeno energijo. Ni pa problem dobiti še vse kaj drugega, od pečenih jajc, do omlet in seveda polne termovke bele kave ali čaja.

 V glavnem smo imeli za prenočišče skromne, preproste, a lepe in čiste sobice za dve osebi. Tudi toaletni prostori, pa tuši s toplo vodo so bili solidni. Kot se pa z nadmorsko višino ozračje ohlaja je tako je bilo tudi s prenočišči. Tudi skromnost ponudbe, tako hrane, kot ustekleničene vode in seveda sobic in Wc-jev, se z višino stopnjuje. Za toaleto je na voljo le ledeno mrzla voda v vedrih. Ne smemo pozabiti, da je v vse te vasice vsako stvar potrebno prinesti na ramenih nosačev, tako hrano in pijačo, kot gradbeni material ali novo opremo za hišico.

V času našega pohoda je bilo vreme kar spremenljivo in prehladno za tamkajšnje razmere v oktobru in novembru. Ja, tudi v Nepalu vreme ni več tisto standardno. Monsun od pomladi do konec septembra, nato brez dežja s primerno toplim podnebjem za trekinge do sredine decembra, zima tudi suha, sledita še april in maj, kot zopet zelo ugodna meseca za trekinge, pa spet monsun.

Torej, naša pot se je vzpenjala in spuščala, a smo le pridobivali na višini. Prvi dan smo se tako  realno dvignili za slabih 900 višinskih metrov ter hodili slabih 5 ur, kar je bilo hitreje, kot je predvideno po kartah in markacijah. Ko smo prispeli v veliko vas Ghandruk na višini 1940 m, se je zelo prileglo pozno kosilo, tudi spanje nam, ob prijetni utrujenosti, ni delalo problemov.

Naslednji dan smo v tropski vročini nadaljevali pot proti našemu cilju. Žal so nam kmalu oblaki zakrili pogled na gore pred nami. In ko smo pozno popoldne, po neštetih stopnicah spustih do dna doline in spet vzpenjanju strmo gor, le ugledali hišice vasice Chomrong, smo žalostno ugotovili, da smo po več kot 6 urah hoje komaj dosegli višino 2170 m. Pa še ploha se je ulila, a na našo srečo ravno ob prihodu v lodge.

Podobno je bilo tudi tretji dan trekinga, saj smo se takoj po zajtrku spustili za več kot 300 m, kjer smo se na naši poti prvič srečali z malo večjim, tresočim visečim mostom, ki je napeljan preko reke in soteske. Spet je bilo hoje blizu 6 ur in naš cilj je bil spet le nekoliko višje od prejšnjega – prenočili smo na višini 2340 m višine – v kraju Bamboo, s slikovito pobarvanimi hišicami, lahko jim rečemo tudi barake.

Je pa značilnost Nepala živobarvna poslikava, tako fasad objektov in predvsem streh po manjših krajih, kot tudi lokalnih avtobusov in tovornjakov, kjer so kabine, vključno z okni, tako poslikane in prelepljene z raznimi barvami, da šoferja komajda vidiš.

Mi pa smo četrti dan hoje dosegli snežno mejo, zmrzovanje v kočah in  …….  vse to pa naslednjič!

 

NADALJEVANJE SLEDI ……

Fotografije Andrej in Tadej

Franci Hrastar                                                                                                 17.09.2013

 

 

Gremo v Nepal in na treking v Himalajo – 3. del

 

Treking (ABC – Annapurna Base camp) – nadaljevanje

 

Četrti dan hoje je začel naletavati sneg in mrzel veter nas je prepihal do kosti. Zaradi redkejšega zraka, ki se je z višino stopnjeval,  je bila naša hoja upočasnjena, počitki vse pogostejši in utrujenost čedalje večja. A ni bilo nobene panike, saj nas je pomirjalo žuborenje reke Modi Khola v globoki soteski pod nami. Ta reka, ki izvira blizu 5000 m visoko pod 7455 m visoko Gangapurno (prvič osvojena šele 6. maja 1965) in Anapurno III, nas je spremljala od prvega dneva trekinga. Nekaj časa smo hodili ob njej, se povzpeli visoko nad njo, se spet spustili do nje in jo prečili na tresočih visečih mostovih. Vanjo se zlivajo vsi pritoki izpod visokih gora območja Anapurn, katerih voda se po več tisočih kilometrih izlije v Bengalski zaliv.

Tako je zadnji dan hoje potekal navkreber potekal kar dolgo in prenočili smo na 3.700 metrih v baznem taboru Machapuchare, kjer so nas pričakali  sneg, led in temperatura -15 stopinj. Po dobrem kosilu pa je utrujenost popustila in odpravili smo se raziskovati zanimivo okolico, a nas je mraz kmalu spravil nazaj v naše domovanje. Žal, tudi tam ni bilo nič bolje, saj o kakšnih zakurjenih sobah ni govora. Celo v sobi je bila ena stopinja nad lediščem, zato je ključnega pomena za kvalitetno spanje dobra spalna vreča. Za take razmere smo bili dobro opremljeni, a ker so se pri meni pojavljale bolezenske težave, me je kljub vsemu zeblo. Mlajše del ekspedicije je imel zaradi višine težave s spanjem, kar pa meni ni delalo problemov, saj sem za preprečitev višinske bolezni že pred potovanjem in tudi med njim, po nasvetu prijateljice, ki je to že preizkusila, jemal kapsule bilobil. Tako sem tisto noč spal skupaj kar 12 ur.

 Zgodaj zjutraj nas je pričakalo čudovito jutro in kar takoj smo se odpravili do našega cilja, ABC – baznega tabora Annapurna, na višini 4.130 metrov. Fantastično. Na popoln dan brez oblačka s sinje modrim nebom smo lahko le uživali v pogledih na vrhove Annapurne, na čelu z 8.091 metrov visoko Annapurno I, deseto najvišjo goro sveta,  ki je bil leta 1950 tudi prvi preplezani osemtisočak s strani francoske ekspedicije z Mauriceom Herzogom na čelu.

Na naši levi je bila tokrat  Anapurne Soud, in na južni strani smo bili tik pod 6441 m visokim Hiun Chulijem, katerih južna predela sta nas spremljala od Pokhare dalje. Občudovali smo še ostale himalajske vrhove od najnižjega med njimi 5695 m visoki Tent Peak, do že omenjene Gangapurne in na severovzhodnem delu obzorja tudi mogočna 7555 m visoka Anapurna III,

 da ne bi, tokrat na vzhodni strani neba, pozabil omeniti nepalsko sveto goro, 6993 m visoko Machapuchare, ki nam je bila na dosegu roke.

Vsega lepega mora biti enkrat konec in to je veljalo tudi za nas. Po neštetih fotografiranjih in filmanjih, nas je ta dan čakal še šesturni spust proti našemu izhodišču. Naslednji dan smo spremenili plan –  zaradi dodatnih pogledov na te gore  še iz drugega zornega kota – in se odpravili čisto po drugi poti v dolino,  katero smo, prijetno utrujeni, a zadovoljni, dosegli po treh dneh naporne hoje v kraju Phedi, kjer nas je že čakal prevoznik za Pokharo.

 

Obiskali smo prvi  nacionalni park v Nepalu  –  CHITWAN PARK

Po napornem trekingu smo si zaželeli malo toplejšega vremena, zato smo pot začinili z enodnevnim raftingom po ne preveč razburkani reki v bližini Pokhare.  Žal je bila reka prehladna, da bi ponudila kaj več toplote našim, prejšnje dni, premraženim  telesom.

Več toplote – tudi plus 36 stopinj smo doživeli, ko smo se odločili za dva dni popolnega oddiha in se odpravili v zahodni del Nepala v narodni park Chitwan, ki je znan po najbolj raznovrstni flori in favni v Nepalu. Podnebje je praktično tropsko, rastje se čedalje bolj približuje gostemu subtropskemu listnatemu pragozdu, na voljo pa so številne razburljive aktivnosti. Gotovo ena od bolj zanimivih je slonji safari, kjer lahko z nekaj sreče srečaš krokodile, leoparde, pitone in še mnoge druge živali. Vendar se ne čudite, če se bo dobrih deset metrov od vašega hotela pojavil tudi kakšen nosorog, kar se je prvi večer zgodilo tudi nam. Slonje dogodivščine so se začele s tuširanjem v umazani reki. Slone imajo naučene tako, da se spusti dol in s tem dva splezata nanj, te odnese na sredino reke, kjer te slon z rilcem tušira. Potem je v programu še preizkus držanja ravnotežja na slonu, a običajno se udeleženci tuširanja znajdemo v vodi, ker te slon – naučeno – prevrne vanjo! Početje sicer ni čisto nedolžno, ker obstaja možnost, da te nekaj ton težki slon lahko tudi povalja v ne preveč globoki reki. Imamo res nekaj super posnetkov tega našega, mogoče malo nespametnega, početja. Lahko bi se znašli v rubriki – črna kronika!

Bolj prijeten je bil slonji safari preko blatnih rek in pragozdu, še bolj divja pa je bila vožnja s kanujem, ko smo se peljali le nekaj metrov stran od lenih (sreča za nas), a z odprtimi gobci ležečih krokodilov. Po daljšem sprehodu skozi pragozd, pa smo predvsem lahko občudovali in poslušali petje redkih ptic, ki živijo le na tem območju nacionalnega parka Chitwan. Bengalskega tigra, ki tu živi, pa na našo smolo (ali srečo, kakor za koga), nismo srečali.

 

Treking proti Mount Everestu

 

Ker smo si zaželeli tudi pogled na najvišjo goro sveta, Mount Everest, smo se odpravili z majhnim zastarelim letalom v izhodiščno točko tega dela Himalaje, mestece Luklo.

Letališče Tenzing-Hillary, poznano tudi kot letališče Lukla, je majhno letališče  v kraju Lukla v vzhodnem Nepalu . Januarja 2008 je bilo letališče preimenovano v čast Sir Edmunda Hilarya in šerpe  Tenzinga Norgaya, prvima osebama, ki sta se povzpela na  Mount Everest. Sir Edmund Hillary je umrl 11. januarja 2008, star 88 let, Tenzing Norgay pa leta 1986.

To letališče je razmeroma priljubljeno, saj tukaj večina ljudi prične svoj pohod proti Mount Everestu. Ima redno dnevno povezavo z nepalskim glavnim mestom, Katmandujem, vendar pa so poleti le podnevi ter v lepem vremenu. Kljub kratki geografski razdalji med obema krajema, pa je zelo mogoče, da dežuje v Lukli, med tem ko v Katmanduju sije sonce.

Steza je dolga 527 metrov, široka 20 metrov in ima 12% naklon. Zaradi naklona je v eni smeri (06) namenjena samo pristajanju, v drugi (24) pa samo vzletanju. Letališče leži na nadmorski višini 2860 metrov. Višje od njega sta na svetu le dve letališči: mednarodno letališče El Alto v Bolivijina 4061 m in letališče Chomdo Bangda v  Tibetu na 4334 metrih nadmorske višine.

(vir; wikipedija)

 Prostora za napake pri pristanku ni. Ta del Himalaje ponuja čisto nekaj drugega kot predel Annapurne, razlika je neverjetna. In to nas je še posebej razveselilo.

 

 

Franci Hrastar ,           foto: Andrej in Tadej                                                                                                                                                                                      14.10.2013

 

.

Gremo v Nepal in na treking v Himalajo – 4. del

Treking proti Mount Everestu – nadaljevanje in zaključek reportaže

Pot nas je vodila preko ogromnih, v zadnjih letih popolnoma prenovljenih visečih mostov, na katerih te je pa vseeno malo strah, ko te takrat, ko si nekje na sredini, veter zamaje skupaj z mostom. Sicer so pa tukaj poti oziroma steze popolnoma drugačne kot na trekingu do Anapurne. Strmi deli so kamniti, ravni odseki pa prašni in polni iztrebkov živali, ki tovorijo  prtljago tisočim turistom – trekingašem – do njihovega cilja tja daleč pod Everest. Zaradi tega hoja tukaj nikoli ni dolgočasna, ker se vse te trume pohodnikov in nosačev valijo gor in dol, z neprestanim vetrom dvigujejo umazani prah, tako da jih velika večina, predvsem vzhodnjaki, nosi zaščitne maske. Na ožjih in nevarnih predelih je dostikrat treba čakati tudi 15 minut ali več za srečanje kakšne karavane.

Namche Bazaar je tukaj edina večja naselbina s 1.500 prebivalci in se nahaja na višini 3.440 – 3600 metrov,  ki ga krasi fantastična lokacija med dvema šesttisočakoma – Kongde Ri-jem in Thamserku-jem – in je pomemben postanek za aklimatizacijo na redek zrak za prav vse hribolazce. To je že kar pravo mesto z ulicami polnih hotelčkov, trgovin, tudi bankomatov in seveda revnejših predelov domačinov, ki jim ni uspelo v turizmu, od katerega tukaj vsi živijo.

Ima kar dva mini letališča – eno le za manjše helikopterje in na tistem višjem lahko pristajajo manjša letala in največji transportni helikopterji, s katerimi, poleg nosačev in tovornih živali, oskrbujejo to mesto, vozijo opremo za ekspedicije na vrhove in nazaj v Luklo ali Kathmandu onemogle trekingaše, ki se niso prilagodili višini in dobili hudo višinsko bolezen, ali pa med hojo zboleli oziroma poškodovali, nekateri pa tudi popolnoma onemogli. Ob hoji tukaj slišiš v zraku ves dan brnenje helikopterjev. Ja, za Himalajo je poleg srca in želja, potrebno imeti tudi dobro fizično kondicijo!

Do Namche Bazaarja vodi iz Lukle le ena treking pot, zato je pač toliko večja gneča. Od tukaj pa se desno odcepi glavna pot do ciljev pod najvišjo goro sveta, do 5500 m visokega Kala Pattharja in ostalih Campov pod  Everestom,  še ena pa gre levo do Base Campa CO na 5200 m, ki se nahaja pod 8201 m visokim Cho Oyom. Seveda je tukaj še nekaj poti, na katere redkeje zaidejo turisti in za nekaj takega smo se odločili mi.

Prilagajanje na višino za našo mini ekspedicijo ni bilo potrebno, ker so bili naši organizmi še pod »vplivom« trekinga pod Anapurno. Tako smo se po prespani noči odpravili iz Namcheja strmo navzgor in že po dobri uri in pol hoje se nam je odprl pogled na najvišjo goro sveta, 8848 m visoki Mount Everest, imenovan tudi Sagarmatha ali Chomolungma  ter 8516 m visoki Lhotse. Ker zaradi zgodnje ure in vzhajajočega sonca ni bilo možno narediti lepih fotografij (naslednji dan ob povratku nam je to ob poznejši uri le uspelo), smo se hitro odpravili do davno pozabljene vasice Phortse.

Še prej smo prišli v Saangboche in kot zanimivost, v tej vasici, ki leži na 3720 m nadmorske višine in je na popolnoma ravni planoti, kjer vetrovi izpod vrhov dosežejo velike hitrosti – so ravno izkopali krompir na svojih skromnih, ograjenih njivicah s popolnoma črno zemljo. So pa ljudje tu zelo nezaupljivi in celo neprijazni, saj nam niso dovolili fotografiranja – ja, tudi to je pozabljena vasica od vseh, saj se ji večina turistov izogne, sicer ne vem zakaj, morda je vzrok revščina, kar je pa v nasprotju s pravimi človeškimi vrednotami.

Mi smo tako na svoji poti obiskali še vasici Khunde in Khumjung.  Khunde leži ob vznožju 5765 m visoke gore Khumbi Yul Lha, ki je sveta gora šerp. Šerpa je izraz za nosača v Himalaji in začetki njihovega dela sodijo v čase prvih vzponov, saj so kot domačini najbolje poznali poti in tudi višinske bolezni ne poznajo. Obstaja pa tudi Šerpa z veliko začetnico – to pa je gorsko ljudstvo, ki izvira iz Tibeta, naselili so se pa ravno na prej omenjenem področju imajo celo svoj jezik, ukvarjajo se predvsem z vzrejo jakov in seveda so tudi šerpe (z malo začetnico) kot nosači alpinistom in turistom. V kraju Khunde je za to območje kar velika bolnišnica, katero je pomagal s svojo fundacijo ustanoviti Hillary in ki nosi tudi njegovo ime.

Naslednja vasica Khumjung pa je zanimiva po tem, da je v njej šola, katero je že davnega 1961 leta ustanovil sir Edmundu Percival Hillaryju in sredi vasi stoji njegov spomenik. Hillary je bil novozelandski raziskovalec, plezalec,filantrop in človekoljub, ki mu je kot prvemu človeku uspelo stati na strehi sveta, to je na 8848 m visokem Mount Everestu, katerega je osvojil skupaj s šerpo Tenzing Norgayem in sta bila člana že devete britanske odprave, ki je skušala osvojiti Everest.  Letos 29. maja je bila 60-letnica tega, za alpinizem zgodovinskega dogodka. Kot zanimivost še to, da je sir Hillary leta 1958 osvojil tudi južni tečaj, nekaj let pozneje še severnega in je tako kot prvi človek, ki je stal na najvišjem vrhu sveta in na obeh zemeljskih tečajih. Umrl je leta 2008 star skoraj 87 let.

 

Glede na omejen čas potovanja nam je tretji dan trekinga uspelo priti le do oddaljene, od vseh pozabljene vasice Phortse, kamor turisti praktično ne zaidejo. A pot do tukaj nas je z višine 4001 m vodila globoko v dolino reke Dudh Koshi Nadi, ki priteče izpod Chou Oya in v katero se nižje zlivajo pritoki izpod Everesta in Lhotseja ter še mnogih drugih Himalajskih gora. Hodili smo skozi prave gozdove rododendrona in celo magnolij. Po dolgih 8 urah hoje smo proti večeru le ugledali meglice nad Phortsejem in njegove značilne prebivalce – pravo tibetansko govedo, jak imenovano. Saj smo jih nižje dol že veliko videli in domačini jim pravijo jak, a le tukaj so tisti pravi z dolgo dlako tudi po nogah, kar jim daje prav poseben čar.

Pravih prebivalcev v tej vasi ni bilo na spregled, kajti temperatura je bila – spet nepredvideno – globoko pod ničlo in le naše boljše spalne vreče so nam omogočile res dobro spanje, tako, da nas zjutraj ni motila niti zamrznjena voda v zelo skromnih toaletnih prostorih.

Zanimivo pa je, da so smo bili do baznega tabora Everesta še vedno oddaljeni pet dni hoje.

Čakalo nas je dva dni izredno dolgega trekinga nazaj do Lukle. Utrujenost smo preganjali v lepem vremenu in prečudovitih pogledih na Everest, Lhotse, Ama Dablam (to goro je v solo vzponu osvojil tudi naš, žal pokojni alpinist, Tomaž Humar, a ker na gori ni pustil ničesar, niti ni bilo fotografije z nje, je še danes ta podvig pod določenim vprašajem) in še mnoge druge himalajske vrhove.

 

Ja, Himalaja je mogočna, mistična in zelo lepa in hkrati zelo utrujajoča, še posebej se je to pokazalo pri meni, ker me je zdravje kar prehitro zapustilo in so bili potrebni še večji napori za premagovanje vsega, kar smo tam doživeli in katerega delček sem vam opisal v štirih nadaljevanjih.

Ostal nam je samo še povratek iz Lukle v Katmandu, dolga pot nazaj v Slovenijo in spomini za življenje.

 

 Nepal ponuja precej več kot zgolj treking v Himalaji. Ponuja kulturo, religijo, vpogled v starodaven način življenja, raznovrstno floro in favno, ki ji na tem svetu ni para, predvsem pa ponuja sproščenost, prijaznost in »beg« od našega hitrega in stresnega načina življenja doma. Da, dvomov o povratku ni, še se vidimo …. nekoč.

Končno sem spoznal, da bolezen ni ovira, da lahko z voljo in potrpljenjem premagaš vse ovire in spoznavaš nove poti, dosegaš nove cilje.

Spomnil sem se besed Nejca Zaplotnika, ki je pred petintridesetimi leti, ko je kot prvi Slovenec stopil na Mount Everest, hodil po teh istih poteh: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

Besedilo: Franci Hrastar

 

Fotografije: Andrej Hrastar, Brina Beškovnik Hrastar in Tadej Lazar

Hits: 5