Izlet Cerje – Trstelj

 

Vedeli smo kam se podajamo. Napoved močne burje nas ni preveč vznemirjalo. Še več, prav zanimalo nas je kako močno burjo občutijo v teh krajih. In peljali smo se po Vipavski dolini. Volan je kar hotel v sunkih po svoje, a mi se nismo dali. Lepo brez problemov smo peljali mimo Ajdovščine in Gorice proti Mirnu, Primorskem Krasu in skoraj do spomenika Cerje na Krasu..
Kras je razgibana pokrajina, ki leži med Vipavsko dolino na severu, Tržaškim zalivom na jugozahodu, grebenom Vremščice na vzhodu ter hribovjem Slavnik in Brkini na jugovzhodu. Ta del je najbolj poznan po pršutu, vinu teranu in konjih lipicancih.

Cerje je vzpetina nad Mirnom, od koder se odpira nepozaben razgled na Tržaški zaliv in Kras, na Vipavsko dolino, v furlanske nižine ter prek Gorice in Brd na najvišje vrhove Julijskih Alp. Na vrhu Cerja stoji monumentalni petnadstropni spomenik, ki je posvečen braniteljem slovenske zemlje. Mimo Cerja vodi lepo označena Pot miru po Krasu, do njega so pa že vsaj od začetka prve svetovne vojne vodile makadamske poti. Na tem območju so potekale ene od najbolj krvavih bitk soške fronte.

Uf kako je tu pihalo. Močna burja je šla kar do kosti. Navlekli smo nase vse kar smo imeli toplega v nahrbtnikih. No midva z Ferdom sva morala en avto odpeljati do Lipe, tako sva nekoliko prestavila občutek mraza in burje.
Po vrnitvi s premika smo ob spomeniku še nekoliko postali se poslikali od se potem odpravili dogodivščinam naproti, po 10-tih vrhovih in 10-tih dolinah kakor v pravljici. Lepo shojena in markirana potka nas v začetku nekoliko zavedla. Ko smo ji sledili nam jo je kar naenkrat zmanjkalo. Pripeljala nas je namreč le do vadišča za lovce, naprej pa pragozd. Sledilo je iskanje poti skozi grmovje in dračje, no srečo je Dušan le našel pravo potko ki nas je potem varno peljala naprej. Občasno smo občutili močne sunke burje, a kaj hujšega ni bilo. Hodili smo namreč v glavnem po južnem pobočju in tu veter ni bil tako močan. Ko pa smo prispeli do zadnjega smo poleg enkratnega razgleda dobili tudi 100 km-sko burjo. Teren je namreč neporaščen in tako burja ni imela nobenih ovir pred seboj. Po krajšem postanku in ogledu slikovite pokrajine smo tako na hitro odkorakali proti toplemu planinskemu domu.

Trstelj (643 m), z najvišjim vrhom Črnih hribov, ki se dvigajo nad planoto Tržaško-Komenskega Krasa med Lipo in Opatjim selom ter padajo proti Vipavski dolini med Dornberkom in Mirnom. Po 2. svetovni vojni so bile tu, kjer je zdaj koča, ruševine italijanskega vojaškega objekta. Upravni odbor PD Nova Gorica je sklenil, da hišo obnovi za potrebe planincev. Že dobro leto po ustanovitvi društva, 20. avgusta 1950, so postojanko odprli in jo poimenovali po narodnem heroju Antonu Šibelji-Stjenku (1914-1945). Kočo so večkrat obnavljali, temeljito pa so jo obnovili v letih 1985 do 1988.

V koči so nas toplo sprejeli. Samo za nas so namreč danes pripravili topel šotor, ki je bil postavljen tik ob koči. Dober golaž z žlikrofi in jota nas je prav lepo okrepila. Tu smo se zadržali kar dalj časa od koder pa je potem sledila pot v dolino do Lipe, kjer nas je čakal en avto, druga dva pa smo morali še pripeljati iz Cerja.
Izlet smo tako zaključili. Bilo je lepo. Vreme sicer vetrovno a sončno, tako da so bili razgledi enkratni. Tudi burja nas ni posebej presenetila, saj smo imeli s seboj vse kar je potrebno za tako pot.
Lep pozdrav
Marjan

Hits: 7