Izlet čez Kurešček na Mokrec

Iz zbirnega mesta na Pijavi Gorici kjer se nas je nabralo blizu trideset pohodnikov, smo se zapeljali navzdol do vasice Želimlje. Ta leži sredi ozke doline, ki se na severu razširi proti Ljubljanskemu barju, na jugozahodu se nad njo dviga hrib Kurešček – naš prvi cilj. Želimlje so stara naselbina saj so v neposredni bližini najdbišča iz rimske dobe. V novejši dobi je kraj posebej zaznamoval Fran Saleški Finžgar, ki je tukaj župnikoval od 1902 do 1908 leta, prav tu je pisal zgodovinski roman Pod svobodnim soncem. Od leta 1991 pa v sklopu Zavoda sv. Frančiška Saleškega tu deluje prva zasebna gimnazija v samostojni Sloveniji.
Že takoj na začetku poti smo zagrizli v strm hrib , tako da so se nekateri tako ogreli, da so si kmalu zavihali ne le rokave ampak tudi hlačnice. Po slabi uri hoje smo prispeli v vas Rogatec, nato nadaljevali po cesti skozi vas Visoko mimo zakoličenih gradbenih parcel, ki jih oglašujejo pod imenom »Raj nad mestom«. Res od tu seže pogled preko Ljubljanskega barja do Polhograjskega hribovja, Karavank in KSA v ozadju. Zadnjih nekaj cestnih ovinkov smo presekali po bližnjici skozi gozd in že smo bili pred planinskim domom na Kureščku. Kurešček je svoje ime dobil v obdobju turških vpadov, saj so na njem kurili kresove, ki so opozarjali na pretečo nevarnost.
Nekateri smo si privoščili čaj in flancat v domu, drugi so se na že kar toplem soncu okrepčali s priboljški iz nahrbtnikov, zraven pa še občudovali pogled proti Turjaku in Posavskemu hribovju. Od doma smo se povzpeli do nekaj minut oddaljenega vrha hriba Kurešček (833 m) na katerem stoji božjepotna cerkev Marije Kraljice miru. Na ruševinah nekdanje cerkve, ki je bila že zapisana pozabi , je bila leta 1991 zgrajena nova cerkev v katero so vrnili kip Kraljice miru, ki so jo rešili iz stare cerkve. Veliko simboličnega se skriva v tem, posebno ker se je uresničila vera, da Marija nikoli ne zapusti kraja, ki si ga izbere, da na njem deli milost in mir. Mi smo na stopnišču pred cerkvijo naredili eno lepo »gasilsko« za spomin, si ogledali jaslice , nekateri so v cerkvi prižgali spominske svečke in že smo se podali proti najvišjemu cilju današnjega izleta – približno dve uri hoda oddaljenemu Mokrecu (1059 m). Povsod po pobočjih tega hriba se razprostirajo obsežni mešani gozdovi, tako da nas je pretežni del pot vodila po širokih gozdnih cestah. Tudi vrh je poraščen, zato z njega ni posebnega razgleda. Ker je sonce že izgubljalo svojo moč smo po krajšem postanku za malico z vrha krenili navzdol po markirani transverzali kurirjev in vezistov. Območje, ki smo ga prehodili ohranja številne spomine na splošno ljudsko vstajo proti okupatorju med 2. svetovno vojno, ki je združila prebivalce vasi s tega območja. Oktobra 1943 so Nemci na Mokrecu odkrili partizansko bolnišnico in v njej pobili 30 ranjencev.
Ozka steza, ki se v ključih vijuga navzdol in po cca 15 minutah ponovno preide na gozdno cesto, je bil najtežavnejši del današnjega planinskega pohoda, pa ne zaradi strmine ampak zaradi vsevprek poti razmetanega vejevja, ki je ostalo od zadnje sečnje. Tudi te ovire smo srečno premagali ter kmalu prispeli do nekdanje logarnice, pri kateri je žig TV. Preostanek poti do vasi Golo smo prehodili delno po makadamski in na koncu asfaltni cesti. Prijetno utrujeni smo druženje zaključili s poznopopoldanskim kosilom pri Čotu.
Hvala Franciju in Marjanu, ki sta poiskala in prej prehodila vse poti in nas popeljala na še ne prijeten zimski izlet v spomladanskem vremenu.
Vtise s poti zapisala:
Adrijana
Slike

Hits: 8