Izlet Križna jama in Slivnica

Rapsodija narave v snegu, združena z vožnjo s čolnom po temnih obokih podzemske jame, tako nekako bi opisal današnji izlet na
Slivnico in Križno jamo.
Dan pred izletom ni obetal nič kaj dobrega. Moje razpoloženje je bilo ob pogledu skozi okno zelo klavrno. Snežne plahte so kot za stavo padale in spodkopavale upanje, dež potem, pa odplakoval še zadnje sanje o jutrišnjem izletu.
Še dobro, da po vsakem dežju posije sonce. Tudi to, da smo planinci je pomenilo, da vztrajamo in tudi smo. Ob 7 uri zjutraj je bilo še nekoliko megleno in ne preveč obetajoče. Tudi trije planinci so nekako obupali. Tako se nas je zbralo 17 in pogumno krenili novim dogodivščinam naproti. Bolj ko smo se bližali cilju bolj svetlo je postajalo. Ko smo krenili proti vrhu pa je že pokukalo sonce iznad  krošenj dreves. Odpirati se nam je začela pravljična dežela. Zasnežene veje dreves obsijane z jutranjim soncem in drobne kapljice rose, ki so se poigravale v mavričnih barvah so nas zasule z  opojnostjo in neverjetno močjo. Odkrivati so se začeli tudi zasneženi bližnji vrhovi in neverjetni pogledi na poledenelo z snegom pokrito Cerkniško jezero. Res ni veliko takih dni, ko bi vse to lahko hkrati objel.Več kot pol metra snega nas je spremljala do vrha. Tudi pot je bila dovolj zgažena in ni bilo nevarnosti, da bi kam zašli. V planinski koči nas je čakal topli mega čaj in dober coprniški štrudel. Po ogledu okolice, katere se kar nismo mogli odlepiti, smo naredili nekaj posnetkov in seveda gasilsko ter krenili po bolj strmi poti v dolino. Kot začimbo smo sprejemali kapljice stopljenega snega, ki je padalo z dreves. Ob vrnitvi se je namreč že nekoliko segrelo in se je začel topiti sneg z dreves. V dolini nas je čakal avtobus in nas potem popeljal do Križne jame. Še vedno pa mi ni jasno, kako je Milka utrgala šopek teloha pod pol metrsko snežno odejo.
Vodnik  pri jami je  že imel pripravljene svetilke in  opremljeni  z njimi smo krenili v temno jamo. Svetilke katere smo dobili so nam kazale pot po stopnicah in potem po označeni poti  podzemne jame. Večkrat smo postali, kjer nam je vodnik povedal veliko novega o jami in dogodkov v zvezi s to jamo. Ko pa ni bilo več poti naprej pa smo se naložili v veliki čoln in jo mahnili po vodi do drugega konca jezera. Prav romantično je bilo to potovanje. Iz dna čolna se prihajala svetloba katera  je naše potovanje še bolj očarala. Ob pogledih na visoke oboke jame smo bili kar osupli in kar nekoliko nemočni hodili ob medvedjih brlogih.
Na koncu smo se poslovili od domačina. Vse te dogodivščine so nas popolnoma prevzele in nekateri so že dejali, da morajo to potovanje po jami ponoviti in to v vsej njeni veličini. Vem, jaz sem jih že okusi in vem, da je enkratno.
Upam, da sem današnji izlet vsaj v grobem opisal, saj prave besede za današnji izlet najbrž  sploh ne obstojajo.
Pa lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 2