Izlet na Doberdob

Danes, v soboto 25.3.2006 smo se odpravili v Doberdob. “Doberdob”, slovenskih fantov grob. Žalostna je zgodba vseh , ki so preživeli dneve in mesece v jarkih in ob bučnem topovskem grmenju. Kar težko se je v mislih vrniti v čase bojev med Italijani in Avstro Ogrsko. Danes so ostale samo sledi in globoki jarki ob katerih smo danes hodili. Žalostne spomine ne preženejo niti slovenski napisi ob poti niti Slovensko imenovanje šole v Doberdobu. Moram pa biti ponosen , da so še sedaj ljudje zavedni tudi onkraj meje. Prav lepo se je pogovarjati z njimi, tudi o športnih dosežkih naših fantov.
Ko smo se zjutraj odpravili proti cilju je bilo sončno in vedro razpoloženi smo komaj čakali, da se ustavimo in začnemo naš pohod. Res, da so vrhovi po katerih smo hodili, bolj turistični, a za nekatere je bilo tudi to dovolj, za nabiranje prepotrebne kondicije. V Doberdobu nas je čakalo nekoliko oblačno, a se je kmalu tudi tu razjasnilo, kakor tudi naše razpoloženje. Najprej smo šli do lesenega pomola jezera. To jezero ima značilnosti našega Cerkniškega jezera. In prav danes je bilo zelo visoko. Vodne flore sicer nismo opazili. opazili pa smo veliko mušic, katere so nas vztrajno napadale. Še dobro, da je na nekaterih predelih zapihal veter in jih za trenutek pregnalo. Vzpon na vrh je trajal dobre pol ure. Hodili smo po lepo urejeno potki, krajinskega parka Gradine(klikni) Obšli smo kaverno ob steni pod vrhom in nato po grebenu prispeli do muzeja. To je lepa in skoraj novo zgrajena zgradba. Slišal sem, da se društva, katera naj bi vse to vodila ne znajo dogovoriti in tako je tudi naš obisk krajinskega muzeja odplavilo. Res škoda. Na ogromnem parkirišču muzeja smo le po malicali se poslikali in se potem spustili v Doberdob. Tu nas je čakal naš avtobus in potem popeljal do meje. Sledila je hoja v klanec do naše naslednje postaje. Bila je to vas Selo in prijazna domačija. Naš vodič Jan in Drago sta se dan prej dogovora z gospodarjem, da nam prikaže kako izgleda praznovanje osmice. Njihov praznik “osmice” nastopi namreč le dvakrat na leto in mi pač nismo ravno zadeli ta dan. Bilo pa je vseeno enkratno. Če povem, da je bilo slastnega pršuta, budžole, sira, klobas in pancet toliko, da smo ga komaj pospravili in potem zalili z dobrim vinom in sokom, bi bilo veliko premalo. Glavno je bilo prijetno vzdušje ob tem. Drago se je prav mučil z rezanjem pršuta, katerega smo mu sproti jemali. Gospodar pa, ko je videl da je kaj zmanjkalo, je hitro zamenjal prazen krožnik z polno obloženim pa tudi pijače ni nikoli zmanjkalo. Veliko v pomoč mu je bila tudi mala, prikupna 5-letna hčerka, katera nam je prinašaja olive, šarlotko, kisle kumare in feferon.
Z vso pravico lahko povem, da se najem pršuta le, kadar gremo na kakšen planinski izlet z PD Iskra. Posebna zgodba nastaja ob robu. Vici ob polno obloženi mizi, kar puhtijo in dobra volja ne pozna meja. Spoznali smo tudi različne vrste terana. Kakšne vrste so, ne bom povedal, kajti vsak se mora zato potruditi. Seveda, če pride na naš izlet, mu vse to z veseljem razložimo. Ob vračanju domov smo se ustavili tudi v Štanjelu. Na srečo smo prišli ravno v trenutku, ko je bila v cerkvi skupina ljudi z vodičko. V notranjosti smo opazovali kamnito bogatstvo cerkve. Najbolj so me impresionirala težka, temno kamnita vrata ob oltarju. Tudi o zgodovini Štanjela sem slišal nas nekaj novega. Zanimiv je bil tudi kamniti Fabijanjev vodnjak z parkom.
Ob vsem tem in še podobnim, sem prišel do spoznanja, da naš planinski izlet, sam po sebi, ne pove skoraj ničesar. Potrebno ga je doživeti. Občutiti je njegovo stopnjevanje prijetnega počutja in odnosov med nami. Postajamo kot ena velika družina. Mar si kaj zvemo, si povemo, kar najbrž nikoli ne bi zvedeli. Se poveselimo ob posameznih hibah, dogodkih in pripetljajih, kateri se prikazujejo med potjo in nas potem spravljajo v še boljšo voljo. In ko se popoldne ali zvečer vrnemo nas vse tako prevzame, da si obljubimo, da če bo le mogoče, na naslednjem izletu ne smemo manjkati.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 2