Izlet na Dobrač

Izlet na Dobrač

Obiskali smo mogočno goro Dobrač, ki se dviga 2166m visoko nad dolino Zilje in Beljakom.
Pot do tja nas je vodila preko Korenskega sedla in Beljaka po lepi in ne preveč strmi gorski cesti (seveda za plačilo 13 EUR) do najvišjega parkirišča. Mimogrede naj povem, da je parkirišč kar enajst in z vsakega se odpre prav poseben pogled na dolino, saj se cesta proti vrhu dviguje ob robu južne strmo prepadne stene in skupaj je prostora za preko 600 avtomobilov. Na višini 1400m je na samem robu prepada alpski botanični vrt, kjer raste okrog 800 različnih alpskih rastlin. Nas 27 udeležencev pa se je rajši podalo naprej in ob vzponu na vrh občudovalo večino teh rastlin. Toliko cvetočega encijana skupaj, kot tukaj, res ne vidiš v naših gorah, pa avrikelj , pa pogled proti dolini, ki so ga resda občasno zakrili temni grozeči oblaki, ki so se tudi tako hitro razkadili, kot so prišli, je veličasten. Proti vrhu smo se vzpenjali po dveh poteh, saj sama gora ne nudi ne vem koliko možnosti pristopa. Po markirani planinski poti se nas je polovica udeležencev spustila po strmi prepadni steni na sedlo in se od tam vzpenjala po robu stene s pogledom v dolino in proti našim goram. Mogočni Mangart, pa Jalovec, Rjavino, pa Karavanke smo imeli kot na dlani, le Triglav se nikakor ni hotel prikazati iz oblakov. Po dobrih dveh urah hoje smo dosegli vrh, kjer nas je pričakala ostala polovica udeležencev, ki se je na goro le sprehodila po sprehajalni cesti, ki jo je neurje prejšnji dan precej uničilo. Prav jim je, zakaj so pa hodili po svoje in niso ubogali našega vodiča. Cesta služi tudi za vzdrževanje mogočnega 164m visokega TV stolpa, zgrajenega 1971 leta. Cerkvici na vrhu in planinska koča ob njem, so v primerjavi, z njim pravi palčki. Prav na vrhu je nemška ali rudarska cerkvica, ki so jo leta 1692 zgradili rudarji in velja za najvišjo romarsko cerkev v Evropi. Pod Dobračem so namreč kopali svinčevo in cinkovo rudo. Tudi sama gora je dobila ime po dobroti (rudah), ki jih je dajala rudarjem. Slovensko cerkvico pa so zgradili še dve leti prej Slovenci iz Čajne. Imenuje se tudi grajska cerkev, ker je bila zgrajena z denarjem graščakinje Wasserleonburg in ima na stropu lepo štukaturo iz 18.stoletja. Z zanimanjem smo si ju ogledali in tako še dodatno sprehodili nad prepadnimi stenami.
Močan potres je leta 1348 spremenil obličje gore in prav zaradi podora, ki je takrat zasul 17 vasi, 3 gradove in 9 cerkva, je južna stena tako strma. Takrat je umrlo več tisoč ljudi. Tudi reko Ziljo je začasno zajezilo, tako da so bile žrtve še v nastalem jezeru. Zapisi pravijo, da je kar nekaj časa trajalo, preden so prekopali strugo, saj strojev še ni bilo in tudi TV stolpa ne, sicer bi se znašel v Zilji!
Ob odhodu v dolino sem se kar nekajkrat spomnil na ta dogodek in kar spreletelo me je, kaj pa če se začne gora tresti…..Še sreča, da smo se vračali po vzhodnem robu, kjer so njena pobočja bolj položna in naš pogled je segal tja do Vrbskega jezera, Celovca in seveda Beljaka takoj pod nami v dolini. Nam »ta zadnjim« pa je pogled venomer uhajal na vso cvetočo floro okoli nas, tako da smo se kar težko spravili do asfaltiranega parkirišča, kjer so »ta prvi« že nestrpno čakali na vrnitev proti domu.
Za Iskrin časopis
Franci Hrastar
Slike

Hits: 0