Izlet na Dugi otok

Na prijazno povabilo PD Delo smo se tudi v našem PD odločili, da se udeležimo izleta na Dugi otok. Čeprav so nekateri na njem že bili, je bil ta izlet za njih enako zanimiv, kakor za nas, ki smo ga prvič obiskali. Petkovo jutranje sonce, pri Ruskem carju, kjer je bil naš zbor, je bilo prav prijazno in optimizem velikega pričakovanja, je kar izžareval. Tako je bilo ime Dugi otok, tu, naša najpogostejša beseda. In po namestitvi v udobni avtobus smo se potem odpeljali mimo Žužemberka, Črnomlja in naprej čez mejo in skozi Liko do Zadra. Imeli smo tudi nekaj postankov. Načrtovana osvojitev gore Zir, je nesrečno odpadla, ker smo zgrešili izhod iz avtoceste. Za izgovor smo si prepričevali, da je bil to najhitrejši vzpon na omenjeno goro.
Zaradi nekoliko zgodnejšega prihoda v Zadar, smo si lahko tudi to mesto bolj podrobno ogledali. V Zadru smo se srečali tudi z našimi prijatelji, planinci PD Grafičar iz Zagreba. Po pozdravih smo se naložil na trajekt in odpluli proti Drugemu otoku. To je otok, kateri že v imenu pove veliko. In v to smo se tudi prepričali, bi rekel, v živo. Dolg le kar 46km in dokaj ozek. Na nekaterih mestih samo par deset metrov. Prijazni vodnik Vlado iz PD Grafičar, nam ga je potem podrobno tudi opisal. Razdelil nam tudi prospekte in s tem smo še bolje spoznali a idiličen otok.
V trdni temi smo prispeli do Luke, kjer je bilo naše začasno bivališče. Kmalu nato pa smo, dokaj utrujeni od dolge vožnje, že polegli v tople postelje.
Naslednji dan nas je čakal celodneven izlet s ladjico “Plava laguna” po narodnem parku Kornati in naravnem parku Telaščica. Jutro je bilo deževno in temni oblaki niso narekovali, da se bo kaj kmalu jasnilo. Tako smo v največjem nalivu prispeli do prvega svetilnika, na skrajnem vzhodu PP Telaščice in si ga z dežniki v rokah tudi od blizu ogledali. Vetra ni bilo in tako smo lahko, do tu, brez nevarnosti pripluli čez odprto morje, saj ni bilo visokih valov. Kmalu pa se je v daljavi začelo jasniti. In ravno, ko smo prispeli do pristanišča, se je popolnoma jasnilo in tudi dež je ponehal. Tako smo lahko nadaljevali načrtovano pohajkovanje po otoku. Po 2-urni hoji smo se povzpeli do razgledne ploščadi. Izredno lepi razgledi so nas očarali. Presekane obala otoka z visokimi klifi, se je od tu prikazala v najlepši podobi. Ogledali smo si tudi zanimivo slano jezero Mir. Globina jezera je do 10m, dolgo je 650m in široko 340m. Voda prihaja vanj iz morja skozi podzemne vodopropusne sloje kamnin. Voda pa v njem je za 6°C toplejša od bližnjega morja.
Čas in prazni trebuščki, so nas kmalu spomnili na piknik, katerega so pripravili naši gostitelji v Suhoj punti na Velikem Kornatu. Okusno pripravljene ribe in lepo zapečeni kotleti so se kar stopili, skupaj dobro kapljico domačega vina.
Na povratku v pristan smo se ustavili še v Žmanu, kjer smo okusili domač sir, zvečer pa smo se zbrali na terasi hotela in ob glasbi pokramljali in nekoliko “obrusili plesne petke”.
Naslednji dan smo po zajtrku krenili avtobusom najprej do Strašne peči in se po eno urnem sprehodu, skozi špalir žajblovega nasada tudi spustili v njeno globino. Aroma cvetov različnega rastlinja je Anici popolnoma pozdravil nadležni bronhitis.
Naslednja in tudi zadnja postaja našega ogledovanja otoka, je bil svetilnik Veli rat. to je najvišji svetilnik na Jadranu. Po zaslugi poznanstva našega vodiča, smo se tudi povzpeli na njegov vrh. Premagali smo kar 167 stopnic. A se je splačalo. Razgled je bil zaradi čistega zraka enkraten. Na dlani smo imeli tako celoten otok, kakor vso gostim grmičevjem in gozdovi poraščeno otočje PP Telačica, do kamnitih Kornatov, tam daleč na obzorju, v prosojni tančici pa se je odsevala Italijanska obala.
Naš program se je tu zaključil priročnim piknikom. Točno ob 14.30 smo od tu, z avtobusoma krenili v pristanišče Brbinj in se potem trajektom odpeljali v Zadar. Na poti proti domu, smo se potem še ustavili in se poslovili z našimi gostitelji, planinci in planinkami PD Grafičar.
Lepo je bilo.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 4