Izlet na Gračišče

Pozno indijansko poletje pa kar vztraja. Tja, že skoraj v zimo. Letos je še posebno žilavo, kot smo mi planinci oz. planinke PD Iskra Kar 17 se nas je zagrizlo v hribček nad Ivančno gorico. Najprej po asfaltu do bližnjega gozda. Potem po manjši vzpetini in med visokimi drevesi smo si utirali pot. Med domačini mora biti ta kar priljubljena, saj je lepo vzdrževana in uhojena.
Šelestenje suhega listja pod našimi nogami je bilo kot koncert narave in mi smo bili njeni zvesti poslušalci. Po tako prijetni hoji, nam je ura kar naenkrat minila in že smo pri planinski koči. Ob njej bom pa kar nekoliko dlje postal, kakor smo tudi mi. Ne najdem pravih besed s katerimi bi opisal prijetno zunanjost in izredno originalnost v urejanju okolice. Široke mize in klopi, lepo obzidane stopnice in tudi sama koča je nekaj posebnega. Od daleč, kakor neka koliba, a ko pristopiš k njej se ob v tebi prebudi pravi pravljični svet.
Naš cilj je bil še nekoliko oddaljen. Pristava je bila na naslednjem hribčku in vmes je bila tudi dolinica. Zato pot pod noge. Najprej v dolino, po strmem klancu, kjer je imel Dare zelo bližnje srečanje z materjo narave. Nato pa spet ob prijetnem koncertu listja do vasice na vrhu vzpetine. Razgled od tu je bil nekoliko bolj radodaren kakor iz Gradišča. Nekateri smo si ogledali tudi cerkev, katere notranjost je bila lepo urejena. Po vpisu in gasilski smo se potem po isti poti vrnili do koče, kjer so naši nosovi že zaznali poseben duh po okusnih na žaru pečenih postrvih. Res, bile so kakor slaščica, kakor sladoled, ki se je topil v naših ustih. Še dolgo potem sem imel občutek, da jih še vedno jem.
Ribe pa niso edina znamenitost s katero smo popestrili naš izlet. V bližnji vinski kleti smo si lahko ogledali našo slovensko kuro v zemljevidu , ki je imel namesto cest in gora, namreč kar police obložene z steklenicami vin vseh vinorodnih pokrajin v Slovenijo. Res domiselno. Presenečenj pa še ni bilo konec. Potem, ko je gospodar koče našel nekaj prostega časa, nas je popeljal v bližnjo cerkev. Dejal je da je ta cerkev ena od najstarejših v Sloveniji. Zgrajena je bila že v l. 1200 in potem večkrat dograjena in obnovljena. Povedal nam je tudi da stojimo na izredno po sevanju bogatem predelu, kjer naprave za zaznavanje le-teh kar ponorijo. Še veliko nam je gospodar povedal, vso njihovo znano zgodovino, do tega, da je pod nami podzemna jama, katera lahko postanejo druge Škocjanske jame. Kako in zakaj in še marsikaj drugega pa kdaj drugič.
Lepo siti in polni novih spoznanj in smo se vrnili v dolino in se z vlakom odpeljali proti domu in lepo je bilo.
Lep pozdrav
Marjan Klančar

Hits: 2