Izlet na Gradiško Turo

Bil je čas, ko se dan podaljšuje (oz. skrajšuje), za eno uro. Vstati je bilo potrebno malo prej. A glej, na parkirišču se nas je zbralo veliko več, kakor je bilo prijavljenih. Še več. Nekateri so nas prišli tudi samo pozdraviti. Vreme bo in nas je kar “ubogalo”. Tako smo po razporejanju v avtomobile, krenili.
Udobna avtocesta, tokrat tudi čez mirne Rebernice, nas je pripeljala do Vipave. Tu smo skrenili in po ozki cesti prispeli do našega izhodišča. Po dogovoru smo se razdelili v dve skupini. Eni za po manj, drugi pa po bolj zahtevni poti – bi rekel kar plezalni. Ti drugi, smo se že na startu opremili z varnostnimi pasovi, da ne bi potem delali gnečo pod steno. Po pregledu opreme in napotki s strani vodnika, smo potem korajžno, lepo v koloni odkorakali proti pečini. Brez obotavljanja, smo takoj začeli naš vzpon. Jeklenice in klini so se kar vrstili. Ob manjših postankih, se je prilegel tudi pogled v dolino. Naš prvi daljši postanek pa je bil pri prižnici. To je majhna zajeda v skali, kjer je bil postavljen tudi nekak oder za razgled. Tu smo izmenjali prostor z prijatelji iz Tržiča, med njimi je bil tudi “sošolec, sedaj že vodnik Robi”. Pogled na naslednji korak pa je bil kar nekoliko bolj vznemirljiv. Prečkati smo morali namreč greben stene in potem smo se po konici tega grebena tudi vzpenjati. Seveda, sedaj ni bil najboljši trenutek za oglede v dolino. Potrebna je bila popolna koncentracija. Po uspešnem prehodu stene smo se na vrhu Ture srečali z preostalimi našimi planinci in planinkami, ki so sem prispeli nekoliko prej. Veseli in zadovoljni smo potem pogled usmerili na Vipavsko dolino in seveda tudi v naše nahrbtnike.
Po okrepčilu in gasilski, nas je potem čakalo kar še nekaj ur strumne hoje. Lepo vreme nam je omogočilo, da smo naredili tudi manjši ovinek do Abrama. Vmes smo se srečali z Gabrškovima, Nado in Davorinom. Velika gneča pred kočo, je bilo znamenje, da se tu nekaj dogaja. Kaj posebnega sicer ni bilo, le čas za kosila. Okusne jedi in zmerne cene so privabile sem tudi precej Italjanov. Tudi večina naših planincev in planink si je privoščila nekaj toplega.
Čeprav nas je lepo vreme kar lepo grelo, smo morali kmalu zapustiti ta prijeten kotiček. Po lepi kolovozni poti smo se potem spustili proti Plazu. Tu na ogledni točki, smo se še zadnjič ozrli po tej lepi dolini. Pot v dolino pa je potem precej kamnita in prav previden si moral biti, da je bil korak dovolj varen. No, vse se je potem varno in zadovoljno končalo pri naših, še z soncem obsijanih avtomobilih.
Marjan Klančar
Gradiška Tura je skalnata vzpetina (vrh 793 m) na zahodnem robu nanoške planote nad Vipavsko dolino. Nad vasjo Gradišče pri Vipavi tvorijo vznožne strmine Gradiške Ture navpične stene iz čvrstega, gladkega apnenca. Dobra polovica udeležencev izleta se nas je povzpela na Gradiško Turo po lažji poti, ki ni tako alpinistično zahtevna, a je še vedno strma in neprestano ponuja pohodniku pogled na Zgornjo Vipavsko dolino. Na ozkih potkah smo se srečali z nekaj skupinami plezalcev, ki so se pripravljali na alpinistične vzpone po strmih stenah. Na vrhu smo počakali naše plezalce in se nato skupaj odpravili proti turistični kmetiji Abram, ki leži na nanoški planoti na nadmorski višini 920 m. Tu smo preizkusili bogato kulinarično ponudbo – joto, gobovo mineštro, njoke z divjačinskim golažem, pečenko, le sladic je zaradi množice obiskovalcev že zmanjkalo. Pozdravili smo še medveda Mitka, za katerega na kmetiji skrbijo že od malega in se odpravili malo po gozdu in malo po travnikih poti dolini. Sledil je spust do vzpetine Plaz ( 529 m), ki je priljubljena izletniška točka in znano razgledišče. Od tu smo po skalnati poti sestopili do izhodišča nad Gradiščem. Za nami je bilo kar nekaj ur bolj in manj zahtevne hoje, v res toplem in sončnem pomladnem dnevu . Še enkrat smo se ozrli na pot v skalah in leseni panoramski oder imenovan »gnezdo« in si obljubili, da sem še pridemo.
Adrijana Scortegagna
Slike1