Izlet na Grintovec

Vremenska napoved za pretekli vikend ni bila nič obetavna. Prijav na društveni spletni strani tudi ni bilo, a vodnik se je odločil, da v nedeljo vsekakor pride pogledat na zborno mesto. Čeprav v Ljubljani v noči iz sobote na nedeljo ni veliko deževalo, sva z Lojzko smatrala, da bo nedeljski vzpon zaradi morebitne ohladitve ozračja lažji kot v vročini in sva se ojunačila ter prijavila. Točno ob 5:00 uri naju je vodnik odpeljal v idealnem vremenu na Gorenjsko. Iz doline Kokre smo skrenili do parkirišča pod kmetijo Suhadolnik. Od tu smo jo po gozdni cesti mahnili po dolini Suha dol do razpotja, kjer smo izbrali lažjo stezo do Kokrškega sedla, ki se je vzpenjala nad dolino Tašne pod obronki Kalškega grebena. Do Cojzove koče smo v idealnem vremenu prispeli že ob pol devetih. Kmalu zatem pa je pričelo močno pihati in rahlo deževati. V koči smo se dobro spočili in le dočakali izboljšanje vremena.
Okoli desetih smo se podali proti našemu cilju. Malo je sicer še pihalo, toda sonce nas je tudi prijetno božalo. Zadnja strmina nad travnatim pobočjem naju je z Lojzko pošteno izmučila, a po dobrih dveh urah smo si na vrhu čestitali, saj smo premagali 1650 m višinske razlike. Razgled iz vrha Grintavca ni bil idealen, tudi iz daljave so se hitro bližali oblaki, zato smo kmalu krenili navzdol. Na pol poti proti koči nas je dež le ujel, a brez večjih težav smo prispeli na Kokrško sedlo. Deževati je čez uro ponehalo, posijalo je sonce in nas na poti proti Suhadolniku kar pošteno opeklo. Do avtomobila smo prijetno utrujeni prispeli po pohodu, ki je trajal skupaj dobrih deset ur (skupaj z obema počitkoma v Cojzovi koči
Dušanu za uspešno vodenje te visokogorske ture lepa hvala.
Zapisal: D. Semenič

Hits: 3