Izlet na Gudurički vrh – Vojvodina

Osvojili smo najvišji vrh Vojvodine – 641 m visoki Gudurički vrh, tam na vzhodu Srbije, med Vršcem (94 m) in romunsko mejo.
Odzvali smo se vabilu Planinskega društva Delo iz Ljubljane in se jim pridružili. Bilo je to eno lepo doživetje za vse nas udeležence.
Ob odhodu iz Ljubljane avtobus sicer nismo čisto napolnili, je pa bila zato dolga in naporna vožnja bolj prijetna, saj smo tako imeli več prostora za razgibavanje že med samo vožnjo, kar sicer ni priporočljivo! Po nekaj postankih in carinskih formalnostih smo presenetljivo hitro prispeli v Srbijo, kjer smo si takoj za mejo ogledali spominsko obeležje padlim osvoboditeljem na sremski fronti. Borbe so potekale od 21. oktobra 1944 do 13. aprila 1945. Na tej fronti je v bojih skupaj sodelovalo okoli 250 tisoč vojakov. Po uradnih podatkih je bilo mrtvih preko 13 tisoč srbskih vojakov (neuradni podatek je 30 tisoč), 1100 vojakov rdeče armade, 630 Bolgarov in tudi Slovenski borci so sodelovali in tudi umrli v borbah za osvoboditev tega območja. Padlo je tudi 30 tisoč sovražnikov. In ob vseh teh žrtvah je bil ta spomenik postavljen šele 8. maja 1988. Res čudno, a politično ozadje je še vedno skrivnost.
Po obilnem, kosilu v tamkajšnji restavraciji smo nadaljevali pot proti Beogradu, kjer nas je pričakal prometni infarkt. Nekako smo se prebili skozi gnečo – zahvala gre našemu iznajdljivemu šoferju – in že smo prečkali Savo ter Donavo ter se skozi Pančevo in nekaj manjših krajev po ravnini, na kateri njivam pšenice, koruze in sončnic, ni bilo videti konca, peljali našemu cilju naproti. V daljavi smo že zagledali nekaj hribovja in v Vršcu nas je pričakal domačin Zoran – beri Zoki, in nas popeljal proti Planinskemu domu, ki leži na nadmorski višini 246 m. Žal je dneve pred nami te kraje zajelo močno neurje – naprej ob meji z Romunijo tudi s točo, tako da avtobus zaradi razmočene makadamske ceste ni mogel do našega cilja. No, polurni vzponček v temi, po blatu in s polno otovorjenimi kovčki, torbami in nahrbtniki ni pokvaril našega razpoloženja; sledil je lep sprejem domačih planincev in oskrbnice. No, utrujenost in pozna ura sta storila svoje in po razporeditvi po sobah in bungalovih, smo hitro zaspali.
Zjutraj smo se v spremstvu naših prijateljev planincev Zokija in Mladena s Planinsko-smučarskega društva »Vršačka kula« , podali na pohod proti najvišjemu vrhu Vojvodine. Planinska pot sicer ni zahteva, je pa nekoliko daljša, a tudi zadnji enourni strmi vzpon je bil zaradi namočenih tal drsen in pazljivost ni bila odveč. Vsi smo srečno prispeli na vrh, kjer je skoraj nov razgledni stolp, s katerega smo sicer videli v dolini vasice, vinograde in polja, pa obrise Karpatov tam v daljavi in romunska meja je bila nekaj streljajev od nas, a oblačno, turobno in sorazmerno hladno vreme ni bilo na naši strani. Sicer se ob lepem vremenu vidi tja do 80 km oddaljene Avale. Sledilo je obvezno fotografiranje in spust do avtobusa je potekal po položnejši in daljši poti. Mimogrede smo si ogledali samostan Malo Središte, kjer domujejo le štirje menihi, da bi nas malo nižje v vasi čakal naš avtobus, ki nas je odpeljal v vas Gudurica, ki leži na »vinu i bačvah«, in katere zgodovina sega v 16. Stoletje. Kudritz – Gudurico so ustanovili Nemški kolonisti po porazu Turkov in takrat je bilo to ozemlje pod Madžarsko, da bi v to močvirnato in takrat neobljudeno Banatsko pokrajino, naselili Nemce, nekje v drugi polovici 17. stoletja – tu so bili do leta 1944 -, katere so izselili in v to prazno južno-banatsko naselje, naselili 575 družin, od tega kar 161 slovenskih s 721 družinskimi člani. Zato ni čudno, da ima ta kraj ulice, kot so Cankarjeva, Prešernova, Župančičeva … in tukaj je bila rojena Vera, žena našega vodnika in organizatorja tega izleta Dušana iz PD Delo.
Na nas so v tej vasici čakale še ene prijetne stvari – degustacija pridelkov vršačkih vinogradov v vinski kleti Nedin, kjer smo se zadržali kar nekaj časa, saj je bilo potrebno preizkusiti vse možne razpoložljive zaloge (belega in črnega) in zaradi tega tudi prijetna pesem ni izostala. Pa tudi »kondicijski trening« za večerno zabavo v Planinskem domu je bil dobrodošel.
Po večerji v planinskem domu, smo naše druženje nadaljevali ob prijetnih zvokih harmonike in kitare, pesem je kar sama privrela iz ust, plesni čeveljčki so bili dobrodošli – plesalo se je vse od valčka, polke, do twista, kola in rokenrola. Utrujenost je bila pozabljena, še vina je zmanjkalo tam sredi noči in tako so se nekatere naše sobe ter skromni bungalovi napolnili šele tja proti jutru, ko so že prvi ptički s svojim petjem naznanjali novo jutro.
Zadnji dan smo si ogledali Vršačku Kulu – trdnjavo iz 15. stoletja – razgledni stolp na nadmorski višini 399 m – ki ga obnavljajo. Z boljši razgled smo sedli v avtobus in se odpeljali malo nižje na »Vidikovac«, od koder smo imeli Vršac kot na dlani. Proti dolini vodi 440 stopnic, a mi smo se odpravili v mesto rajši z našim avtobusom, da smo si na tržnici nakupili nekaj njihovih dobrot, ki so nekoliko cenejše kot v Ljubljani (razni domači siri, potice, orehi, med, fižol), pa še srbske dinarje smo spravili v promet. Po enournem ogledu tega lepega, po banatski ravnici razvlečenega mesta z nizkimi stavbami in z 37 tisoč prebivalci, smo se poslovili od naših gostiteljev Zokija in Mladena ter se odpravili na dolgo pot domov. Mimogrede smo se v vožnji skozi Beograd ogledali »spomenik« Natovih raketnih napadov leta 1999 – delno porušene visoke stavbe, ki so jih pustili razdejane, kot tudi Notranje ministrstvo, ki pa je kompletno zakrito s ponjavami. Vožnjo smo popestrili še skozi diplomatsko četrt in se mimo zahodnih »Vrat Beograda« odpeljali proti Sloveniji. Seveda nas je obilno kosilo – v isti restavraciji, kot na poti dol, v Sremu, kar nekoliko utrudilo, tako da je vožnja do doma za marsikoga minila v globokem spancu, tako da ni mogel videti s soncem obsijane Slavonije, saj smo imeli tam dol v Južnem Banatu, vseskozi bolj turobno vreme, a na srečo brez dežja. No, imeli smo zopet srečo, da na carinskih kontrolah nismo predolgo čakali, tako da je nujen postanek na Čatežu (šofer je že prekoračil normativ dolžine vožnje) minil še ob dnevni svetlobi.
Polni vtisov in lepih spominov smo se zahvalili Dušanu za organizacijo in vodenje tako prijetnega in zanimivega planinsko-turističnega potovanja z dogovorom, da povabimo naše srbske prijatelje na skupno srečanje v Slovenijo.
Vtise strnil član Planinskega društva ISKRA LJUBLJANA – FRANCI HRASTAR
Slike