Izlet na Hafner (Avstrija)

Po zboru v Tivoliju smo krenili proti našemu cilju. Med vožnjo smo se parkrat ustavili, kjer se nam pridružila še sedmerica planincev in planink, med njimi tudi vodnik Marjan, tako, da smo avtobus zapolnili do zadnjega kotička. V prijetnem vzdušju, saj smo se med seboj vsi poznali, nas je šofer Denis varno pripeljal do jezu v dolini Malte.
Za sam ogled jezu in slikanja smo si vzeli le nekaj časa, saj vremenska napoved za popoldne ni bila najbolj obetajoča. Tako smo kmalu, lepo v koloni odkorakali, najprej po cesti, nato pa po dokaj blatni in kamniti poti. Z nekaj minutnimi postankih med pohodom smo si lahko ogledovali zasnežene vrhove in pravljično dolino z akumulacijskima jezeroma. Vrli domačini že vedo kako je treba ceniti svoje naravno bogastvo.
Pot je bila speljana ob pobočju gore, tako da smo kar nekaj časa hodili, malo gori in malo doli, predno smo minutnimi postankih med pohodom smo si lahko ogledovali zasnežene vrhove in pravljično dolino z akumulacijskima jezeroma. Vrli domačini že vedo kako je treba ceniti svoje naravno bogastvo.
Pot je bila speljana ob pobočju gore, tako da smo kar nekaj časa hodili, malo gori in malo doli, predno smo se sploh začeli resno vzpenjati. Megle so se začele poditi naokoli in le tu in tam smo lahko občudovali bistre potočke, močvirnato planino z potokom, katere struga se je zvijala po travnatem terenu kakor kača. Megla, voda in kamenje so bili naši stalni spremljevalci do koče. Na srečo je bila pot zelo dobro markirana in tako smo brez problemov prispeli v dobrih treh urah in pol do koče. Tu smo se najprej okrepčali. Franci nam z gospodarjem koče in z pomočjo naše prevajalke Ane, kmalu dodelil sobo, kjer smo se po principu kdor prej pride, prej melje, razporedili po posteljah. Na kar smo se pozno v noč še nekoliko pozabavali in seveda prodali našo mašinco.
Zgodaj zjutraj smo pozajtrkovali in kmalu nato nas je vsa enainvajseterica krenila na tritisočaka, ki se je bohotil nad našo kočo. V začetku je bila pot kar prijetna, nato pa k a m e n j e in s k a l e. Sama previdnost nas je bila, saj je bil vsak nenadzorovan korak prav neprijeten in lahko tudi usoden. No, tako hudo le ni bilo, le nekaj “tapravih” vrvi je bilo ob poti in ob pravilu treh oprijemajočih točk smo le varno prisopihali na tako zaželenih 3000 metrov.
Lep razgled na okolico smo izkoristili za slikanje in za pašo za naše oči. Kar prometen je bil danes ta vrh pa tudi malo prostora na samem vrhu je bilo. Kar nestrpno so nas prihajajoči pohodniki čakali, da smo se odpravili nazaj v dolino in jih odstopili prostor.
Še dolgi spust v dolino je bil pred nami in celo nekoliko še bolj previdno je bilo potrebno sestopati. Nismo si pa pozabili postaviti spomenik na mestu, kjer so postavljeno možici, kar po celem hrbtu gore. Prav zanimivo jih je pogledati in so prava znamenitost te gore.
Pri koči smo se odločili, da skupaj spustimo v dolino po strmi poti. Le Jan in Jaka so odšli posebej, po pristopni poti, zaradi avtobusa, saj nismo dobili signala, da bi se dogovorili o srečanju. Večina se je potem nekoliko oštela, saj niso predvidevali tako dolg spust, skupaj več kot 1800m. Z veliko voljo in z nekoliko mlečnimi mišicami smo ob še dokaj ugodnem vremenu prispeli do ceste in še nekoliko dlje do koče. Tu smo pričakali avtobus in tudi dež. Z dobro voljo in ob hladnem pivu smo nazdravili našemu podvigu in se po kratkem postanku odpeljali proti domu. Na meji smo imeli sicer nekaj daljši postanek, a vse se je potem srečno končalo seveda, doma.
Kljub nekoliko dolgi poti, je izlet uspel in vsi udeleženci so bili zelo zadovoljni.
Lep pozdrav
Marjan Klančar

Hits: 5