Izlet na Jalovec

Osvojili smo Jalovec, z 2645 metri, šesto najvišjo goro v Sloveniji!
Obvezni podatki:
Vrh je prvi osvojil leta 1875 Karl Wurmb (z vodnikoma Črnuto in Strgulcem). Tudi znani Juluis Kugy je vrh prvič osvojil že leta 1884, da bi mu, kot velikemu občudovalcu Jalovca, postavili v Trenti spomenik tako, da je njegov pogled obrnjen na to mogočno goro. V obdobju med obema vojnama je preko vrha potekala rapalska meja. Jalovec je tudi v grbu Planinske zveze Slovenije.
Vse označene poti na Jalovec so zelo zahtevne. Pristop iz Koritnice in Tamarja je možen preko Kotovega sedla (2134 m), iz Trente preko Zavetišča pod Špičkom, varovana pot vodi tudi pod Goličico (2394 m) (dostop iz Trente ali skozi Jalovško škrbino iz Tamarja).
Takole pa smo to, zame najlepšo slovensko goro, doživljali mi, udeleženci tega izleta:
Za mnoge je ta gora tura št.1 v slovenskih gorah. Velja tako za težavnostno stopnjo, kot za dolžino hoje! In za nas, deveterico planincev PD ISKRA Ljubljana (nekateri so bili člani drugih PD), ki smo Jalovec osvojili v soboto 7.7.2012, velja to kot pribito!
V petek zvečer smo prispeli do Planice in se zaradi nedovoljene vožnje po dolini, peš podali do planinskega doma v Tamarju, da bi se nato zgodaj zjutraj odpravili naprej po dolini proti Kotovemu sedlu in našemu cilju tam visoko nad name!
Kako enostavno se tole sliši, a vse le ni bilo tako. Že tabla za domom z oznako “JALOVEC – 6 ur” nam je dala misliti. Pa še ene toliko za dol, pa še postanki za počitek, malice……ja saj pred šesto zvečer ne bomo nazaj. Tako je tudi bilo, za nas je bilo hoje z vsemi postanki 13 ur, pa še nato do Planice 45 minut – prava malica za nas – ha,ha,ha, !!!
S hojo smo začeli v hitrem tempu, tako, da je že po dveh urah Štefan s krči v nogah začel zaostajati. Jan mu je skušal pomagati, a ni šlo! Pa mu je nato naš vodnik Dušan postregel z vitamini, minerali, soljo…. in ……začelo je delovati, krči so popustili, pa še malicali smo tam pod Kotovim sedlom blizu bivaka – začeli smo hoditi kot prerojeni. Seveda smo vseskozi pred nami občudovali Jalovec, njegovo strmo severovzhodno steno in » kot bi mignil« smo bili na Kotovem sedlu, se zagledali v dolino Trente, katera nas je potem spremljala na naši desni prav do vrha. A do tja je vodila še strma, delno zavarovana dolga pot po zahodni steni in za katero smo se ustrezno opremili s samovarovalnimi kompleti in čeladami.
Zagrizli smo v steno, vodili in usmerjali so nas naši vodniki Dušan, Alenka in Jan, nam pomagali na najtežjih delih, nam vlivali dodatne moči in voljo, vzpodbujali in nenehno opozarjali – tri okončine morajo biti vedno na skali (moški lahko tudi štiri, a ni šlo), le ena v zraku, kajti……lahko bi zelo hitro po zraku odletel tja do v dolino Trente. Sploh so na tej poti najbolj nevarni skalnati deli brez jeklenic, a teh skalnih poti je več kot tri četrtine.
Še najbolj varne smo se počutili pripeti na jeklenicah in takrat smo občudovali Mangart za nami, preko katerega so se podile megle, pa dolino Trente in Kaninsko pogorje za njo, pa strmo steno pod nami, pa Dobrač tam daleč v Avstriji, pa fotografirali smo ……skratka uživali in po dobrih dveh urah tega zadnjega plezalnega dela poti, dosegli vrh.
Sama sreča nas je bila, s solzami v očeh smo si čestitali in zaželeli še srečen spust do doline. Fotografiranja kar ni bilo konec, obrazi so nam žareli od toplega sonca, še s pogledi na vse o gore tam okoli nismo imeli težav, saj so se oblaki zbirali le še nad njihovimi vrhovi – skratka – UŽIVALI SMO !!! Zapletli smo se tudi v pogovore z gor prisotnimi planinci, sama mladina tam okrog 25 let stara – mi pa smo jim bili s svojim povprečjem tam krepko čez 50 let (če ne bi bilo Irene in Dušana, ki sta nam znižala to mejo, bi bila starostna meja….oh, in ah, ne bi več o tem), samo za zgled, kako se da z željo in voljo tudi v “zrelih” letih doseči, za mnoge, nedosegljive cilje!
Vsega lepega je enkrat konec, zapustiti smo morali vrh, čakal nas je še najtežji del – spust po steni do Kotovega sedla – bilo je težje in nevarnejše, kot sem si sploh upal predstavljati. Varno smo, seveda s veliko pomočjo naših vodnikov, dosegli , priplezali do sedla, si “slekli” varovalne komplete, pospravili čelade, se okrepčali – kar eno celo pločevinko radlerja in nekaj malo “ta kratkega”smo si privoščili vsi skupaj (na vrhu seveda to nismo smeli storiti – varnost je bila na prvem mestu), vodnica Alenka se je prelevila v bolničarko, saj je z vsemi mažami, obliži in povoji pomagala nam nekaterim, ki smo imeli nekaj malega težav in se nato odpravili v dolino, saj nas je do tja čakala še več kot tri urna hoja.
Pogled na vse vrhove so nam zakrili že kar grozeči temni oblaki, a je lepo vreme vseeno zdržalo, tako da smo se ob domu v Tamarju vsi veseli, srečni – sicer prijetno utrujeni – srečali z nekaj našimi planinci, ki so ta dan osvojili Slemenovo špico pod vodstvom vodnika Marjana in so nas več ur čakali ter seveda po svoje uživali v okolici doma. Čestitke nam, ki smo bili tam gor, visoko nad njimi, so kar deževale.
Po topli goveji juhici, končno spet kavici in še enem skupinskem fotografiranju, smo se odpravili dol proti Planici do avtov in polni vtisov zapustili ta prelepi delček Slovenije.
Da smo doživeli vse opisano in še mnogo več, pa gre zasluga vodniku Dušanu in njegovima pomočnikoma Alenki in Janu in seveda Marjanu, ki je v sredo Dušanu pomagal izbrati pot in danes uspešno vodil skupino na Slemenovo špico.
HVALA VAM, DA STE NAM, KI SMO SE PRVIČ PODALI NA TO GORO, OMOGOČILI DOŽIVETI ENEGA NAJLEPŠIH DNI V NAŠEM ŽIVLJENJU !!!
Zapisal: 7. Julija 2012
FRANCI HRASTAR
Zdravo!
Opis doživete ture na Jalovec je izčrpno opisal Franci. Vendar sem mnenja, da je vseeno potreben tudi vodnikov opis.
Ker je vzpon na naš peti po vrsti najvišji slovenski vrh velikopotezna in zelo zahtevna tura, smo v program uvrstili še eno lažjo varianto – Slemenovo špico. Tako je bilo zadoščeno širšemu krogu planinskih navdušencev. Vsak je namreč našel svojo možnost trenutnim zmožnostim primerno. Tisti, ki smo se ozirali k višjemu cilju, smo startali že v petek, v poznih popoldanskih urah. Planica je bil zadnji kraj do koder smo se lahko zapeljali, kajti naprej je cesta zaprta za motorni promet. Torej nahrbtnike na rame in peš v Tamar. Prijetno presenečenje nam je pripravila oskrbnica Doma v Tamarju, ko nas je dohitela s svojim terencem, nekje na sredi poti. “Položite nahrbtnike v avto, vam jih odpeljem do doma,” se je slišal prijazen glas iz kabine. Gesta je izzvala prav prijetno in veselo razpoloženje v skupini, ki se je nadaljevalo vse do doma. Tu smo posedli za mizo in opravili potrebene formalnosti, ob večerji pa se še pogovorili o nadaljnih aktivnostih. Počasi smo se, že v dokaj pozni uri, le skobacali na podstrešje na skupna ležišča in se pripravili na počitek. Bila je jasna noč s svetlim mesecem visoko nad obronki grebenov. Pravi navdih za kakšnega romantika, kot je naš Franci, ki je veselo žvrgolel tam ob Alenki. Seveda bolj v hecu kot za res, da ne bo pomote. Spanec je bil dokaj miren, saj na srečo tokratna nočna izmena ni bila preglasna.
4.15 zjutraj – čas za vstajanje. Preselili smo se nazaj dol v prostore za goste, kjer nam je oskrbnik že postregel s kavico in čajem. Počasi, potem ko smo se okrepčali, smo eden po eden priklapljali iz doma v sveže jutro in se začeli pripravljati. Prvi sončni žarki so že oblizovali vršno piramido Jalovca, prizor s katerim so si hitro postregli fotografski navdušenci. Po formiranju skupine in nekaj kratkih navodilih smo odrinili proti kamnitemu očaku. Zmeren tempo in čebljanje v skupini je nakazovalo ravno pravšnje gibanje. Toda, ali bo tako vzdržalo? No, ni bilo potrebno dolgo čakati, ko se je zadaj oglasil prvi, ki mu je odpovedoval ‘termostat’. Zmanjšal sem ‘vrtljaje’ in prilagodil tempo novim razmeram. Zagrizli smo v strmino po stezi za Kotovo sedlo. Nekaj postankov se je prav prileglo, da smo namočili suga grla in se zaščitili proti soncu, ki je vedno bolj pridobival na moči. Zgoraj na sedlu, kjer se pot položi, se pokrajina precej spremeni. Vse naokoli posejane večje in manjše skale na zeleni podlagi z živopisanim gorskim cvetjem in kristalno oblikovano kamnito gmoto v ozadju. To je kraj kot nalašč za daljši postanek, da smo se naužili lepot in nabrali moči za nadaljevanje. Pa vendar je v ta raj prav grobo posegel človek, pa čeprav po spletu nesrečnih okoliščin. Med drugo svetovno vojno je sem treščil ameriški bombnik, katerega zarjaveli ostanki še danes ‘krasijo’ gorsko pokrajino. Ampak ‘kozmetična intervencija’ narave je bila močnejša, tako da lahko zopet občudujemo njeno obličje v prvinski obliki. Pol ure je bilo dovolj, da smo se spočili in obnovili moči, enega pa še posebej oskrbeli s ‘poživili’ zaradi krčev, ki so se mu začeli pojavljati v nogah. Krenili smo po stezi drug za drugim naprej proti vršnemu delu sedla. Jalovška škrbina se je razgalila na naši levi, medtem ko se je daleč spodaj na naši desni odprla Loška Koritnica, Mangart pa kar ni in ni snel oblačnega klobuka.Tudi proti našemu vrhu so se pripodile meglice, kar pa ni bilo slabo, ker sonce ni tako močno pripekalo. Bolj ko smo se približevali steni, plezalnemu delu poti, bolj je bilo čutiti napetost v skupini, vendar smo jo s skupnimi močmi uspešno umirjali. Še posebno Štefan s svojimi šalami, ki jih je stresal kot iz rokava. Opremljeni s čeladami in varovalno opremo ter bistvenimi napotki za gibanje v novih razmerah smo za napredovanje vključili tudi roke. Umirjeno, premišljeno in enakomerno plezanje pod budnim očesom vodnikov je narekovalo tempo do zadnjega koraka na vrhu. Čeprav je bilo nekaj težav s koleni in tudi kakšen žulj je ponagajal, pa močna volja ni omajala duha. Navdušeni nad uspehom smo si segli v roke in si čestitali, nekateri z vlažnimi očmi od sreče. Zamotili smo se z lepimi razgledi po dolinah, malo manj pa po vrhovih, ki so bili žal skriti za oblačnimi pokrovi. Ob sproščenem pogovoru smo obnovili zalogo energije za telo in dušo, da nas je varno povedla v dolino. Še nekaj fotk in vpis v knjigo, potem pa spet nazaj po isti poti. Seveda je sestop zahteval še več zbranosti, varnega in odločnega koraka, k čemur pa sta veliko pripomogla tudi moja pomočnika Alenka in Jan.
Spodaj v dolini pri domu v Tamarju smo se srečali s skupino, ki je opravila lažjo varianto. Radostno smo se rokovali in si izmenjali čestitke. Brez ‘gasilske’ seveda tudi ni šlo, potem pa sedli po klopeh za mizo in se okrepčali z okusno govejo juho, ki jo je pripravila naša oskrbnica. Izmenjali smo si besede o dogodkih današnjega dne in nadaljnih planinskih načrtih ter še marsičem. Polni lepih vtisov, prijetno utrujeni in z žarom v očeh smo se vrnili spet nazaj v ‘civilizacijo’.
Vse udeležence še enkrat prav lepo pozdravljam in jim čestitam za dosežen uspeh, čeprav ste pridelali tudi kaj bolečega. Ampak to prav nič ne zmanjša vrednost vašega uspeha. IN še enkrat hvala obema pomočnikoma.
Dušan Debevec
Slike

Hits: 5