Izlet na Javorov vrh

Kar težko je stalno ponavljati kako prijeten je bil tudi današnji izlet. Krasno, že pregovorno lepo vreme, nas je spremljalo prav do cilja. Bilo nas je devetnajst in prav vsak je bil vesel prijetnega druženja, hoje po lepo trasirani poti in potem še občutka prijetne utrujenosti ob povratku domov. Tudi sami pogledi na prebujajočo naravo so nam dajali moč in voljo premagovati še tako strme klance, katerih pa tokrat ni bilo ravno veliko.
Zjutraj nekaj po sedmi uri smo krenili iz Tivolija, proti Gorenjski, proti Predvoru. Iz parkirišča doma upokojencev pri gradu Turn, smo nato strumno zakorakali najprej po kolovozni poti in nato desno, po lepo markirani potki navkreber, proti našemu cilju – Javorovem vrhu. Osvojili smo tudi Potoško goro, kjer smo pustili naš pečat v obliki vpisov v vpisni knjigi. Spotoma smo si ogledovali prekrasno pokrajino pod nami in tudi nad nami. Saj so bili tudi pogledi na bližnji, z soncem obsijani in zasneženi Storžič in Grintavec, enkratni. Smerokazi ob potki so bili tako pogosti, da človek skoraj ne more zgrešiti. Prepričali smo se tudi o tem, da je okolica neverjetno razvejana z potmi in kdor se bo odpravil po eni poti si bo čez čas zaželel, da preizkusi tudi drugo. Moram reči, da kljub bližine ta konec Gorenjske do danes še nisem poznal in prav vesel sem, da sem ob tako lepem vremenu spoznaj te meni, še neznane pejsaže. Ob pogledih razgibane pokrajine ter medsebojnem vzpodbujanje in debatah o resnih in neresnih stvareh, smo bili kar naenkrat na vrhu. Prekrasni pogledi na drugo stran gore so, kljub koprenastim meglicam, izredni. Razkrili so nam nove dimenzije naše dežele. Zato smo si jih privoščili kar za dobro uro.
Tudi spust iz vrha je bil v glavnem posut z jesenskim listjem in tako prav prijetno šešljajoč. Tu pa tam se je oglasil tudi kakšen ptiček in nam zaželel srečno pot v dolino. V Čemšeniški koči smo nekoliko okrepčali tudi naše trebuščke in nato nadaljevali najprej po kolovozu in nato po lepi potki, ki pa ni bila povsod markirana. Našemu vodiču, predsedniku društva, jo je pot namreč pokazal domačin in mislim, da je bila taprava za konec našega potepanja.
Kakor že običajno smo nato naš izlet zaključili v Seničnem ob prijetnem klepetu in dobrem kosilo. Hvala vsem za prijetno družbo ter za pogum ob osvojitvi, za začetek sezone kar primerno visokega vrha. Vse pa vabim že čez 14 dni na Kočevsko, kjer bo naš naslednji izlet. Tu pripravljamo tudi manjše presenečenje. Vsi, ki so bili danes z nami že vedo za kaj gre, za ostale pa, če ste firbčni, pridite in ne bo vam žal.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 3