Izlet na Kalški greben

Tudi na današnjem izletu je bilo napovedano lepo vreme in prepričani v našo kondicijo, sposobnost in vztrajnost smo se tako odpravili proti Kamniški Bistrici. Tu nas je čakala še trojica. Po lepo vzdrževani gozdni cesti smo nato zapeljali še do Žagane peči. Od tu naprej, takoj levo, pa smo po ozki nemarkirani potki zakorakali v strmino, proti planini Kalce. Pot je bila lepo uhojena in tako z orientacijo nismo imeli nobenih problemov. Večkrat smo se tudi ustavljali, da smo si prilagajali na višino in si vmes tudi ogledovali bližnje vrhove, kateri so se že kopali v jutranjem soncu. Naši urni planinci so lahko z navdušenjem razlagali katere bližnje vrhove, poti in globeli so že prehodili. Ko smo tako obšli lovsko kočo in kjer se je potka bolj položila smo lahko občudovali živopisno alpsko floro. Vanja je bila vsa navdušena nad to raznobarvno preprogo planinskih rož. V daljavi smo kmalu zagledali žleb po katerem naj bi se povzpeli na vrh Grebena. Že, ko smo prišli skoraj do podnožja gore, se je naš vodič Dušan odločil, da steno zaradi varnosti obidemo in se tako po markirani poti čez preval pod Jermanovim turnom, povzpnemo na vrh. Njegov čut je najbrž že slutil kaj se bo, na srečo brez posledic, še zgodilo. Ko smo prispeli na vrh so nas pozdravili iztrebki gamsov oz. ovac. Tako tu nismo ravno poležavali, tudi meglice so bile kar nadležne. Privoščili smo si le krajši odmor, okrepčila iz nahrbtnika in seveda skupinsko slikanje. Z vse resnostjo smo potem nadaljevali pot po grebenu. Bilo je kar adrenalinsko. Z obeh strani prepadi, po vrhu pa le ozka potka in nekaj klinov in jermenica za oprijem. Ko pa smo vsi pričakovali spust po globeli v dolino, nas je presenetila navpična skoraj 30m stena, katero smo morali preplezati. Dušan nas je potem z mirno besedo in nasveti lepo opogumil in tako smo vsi, brez problemov, le z majčkenim skritim strahom prebrodili to izkušnjo. Prav veselo je bilo potem. Skupna ugotovitev je bila, da smo danes dozoreli v prave planince. Nekaj neverjetnega pa se je dogodilo Klausu. Po krušljivi strmini pri spustu na Cojzovo kočo je imel bližnje srečanje, z kar otipljivim kamnom, ki je neslišno priletel ravno na njegovo čelado in to ravno na predel kjer je imel nalepljeno sliko želve. Z nekoliko trpkosti smo potem le srečno prispeli do koče. Tu smo si vzeli kar obilen počitek za spust, skoraj 1000m, v dolino na izhodišče. Klausovo drugo rojstvo, smo tako nazdravili v koči pri izviru Kamniške Bistrice. Veselo razpoloženi smo se tako odpravili domov. In bilo je prijetno.
Lep pozdrav
Marjan Klančar

Hits: 3