Izlet na Kamnik in Hom

Veliko je še neznanih krajev, ki so po imenih sicer znani, a je to popolnoma drugi kraj, kakor si lahko mislimo. Čeprav je naša Slovenija sorazmerno majhna, se najdejo kraji z enakimi imeni. Lahko bi rekel, da današnji izlet sodi v tako kategorijo.
Zjutraj smo se zbrali pod halo Tivoli. Napoved vremena je sicer obetala oblačno in brez padavin, a narava je letos precej samosvoja in tako smo bili kar presenečeni, da smo se zbrali v polnem številu, tudi Vladka, ki se ponavadi ustraši tudi, če je na nebu samo en oblak.
Kolona štirih avtomobilov je krenila proti Štajerski. Peljali smo se mimo Trojan do Čepelj. Tu so nas dočakala vodička Milka, Srečko in Fani. Nekoliko neodločno smo nato skrenili z glavne ceste proti Preboldu, kjer smo kofetali in nato po bolj ozkih cestah, a vseskozi po asfaltu prišli do našega pohodnega izhodišča. Domačinom sicer ni bilo vse jasno, zakaj kar naenkrat toliko avtomobilov na kupu, a na to smo bili mi že navajeni. Ker bo naša vrnitev potekala po isti in sam vzpon naj ne bi bil preveč zahteven, smo nekateri svoje nahrbtnike pustili v avtomobilih. Moram reči, da je bil vzpon na Kamnik kar nekako podoben vzponu na kakšen sto nadstropni nebotičnik. Pot se je postavila kar navpično in kar občudoval sem rekovalescenta Pavleta, ki je ravno kar prišel iz operacijske postelje, potem je tu vsega spoštovanja vredna naša Nataša, zaradi njenih let, ki jih lepo skriva, da pa o Dragotu sploh ne govorim. Tu je tudi vodička Milka, ki je nedavno tega štela svoje ledvične kamne in tudi virozna Darinka, ki je ravnokar zapustila toplo posteljo. Lepo, sicer z nekaj počitka, smo prispeli do majhnega zavetišča na vrhu Kamnika. Prijetni hladno vreme, brez sapice nas je zadržalo na vrhu kar nekaj časa. Razgled so sicer nekoliko prekrivale bele meglice oblakov, a naše dobre volje zato ni bilo nič manj. Tisti, ki so imeli hrano z seboj, so to tudi pojedli. Drago je prikazal modno revijo z novo palerino, katero pa na njegovo žalost in na našo srečo, danes ni potreboval. Čas pa je zahteval svoj davek in tako smo se morali spustiti po isti poti v dolino. Avtomobili so bili še vedno tam, kjer smo se pred dvema urama ločili. Iz avtomobilov smo še ostali pobrali svojo opremo in se nato odpravili še na drugi vrh, ki pa je le bil nekoliko bolj gostoljuben. Na vrh bi se lahko pripeljali, a nas planince oz. planinke to ne zanima. Brez žuljev in le z nekoliko mokrimi majicami, pa ne zaradi dežja, smo premagali še Hom. To je vrh z izredno lepim razglediščem po celotni spodnje Savinjski pokrajini. Posebno ob lepih sončnih dnevih je to prava paša za oči. Če vam pa tudi sam razgled ni dovolj, je tu okolica in tudi sama koča, ki je lani dobila naziv druge najlepše planinske postojanke v Sloveniji. Ob prijetnem kramljanju ob čaju in nato še po ogledu cerkve, smo nekaj po dvanajsti zapustili ta prekrasen kotiček naše domovine. V dolini so nas čakali spočiti jekleni konjički z Daretovim bifejem. Vsi žejni smo si lahko nekoliko opomogli. Izlet smo nato zaključili z dobrim kosilom v Trojanah. Tu je Pavle poplačal svoj dolg še iz občnega zbora. Imel je namreč rojstni dan in ga sam, brez naše družbe ni mogel preživeti.
Kako prijetni so naši izleti in sama družba, priča današnje druženje, ko ob že zdavnaj spraznjenih kozarcih in krožnikih, kar nismo mogli oditi. Po več kot dveh urah debate in po močni plohi, smo se opremljeni z krofi in bogatejši za še eno planinsko izkušnjo in prijetno utrujeni vrnili domov.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 2