Izlet na Kepo

Tudi za izlet na Kepo smo izbrali čudovit sončni dan, posladkan z svežino jutranje rose. Tako polnih moči smo jo neutrudno mahnili proti našemu visokemu cilju. Čeprav je bilo dokaj zgodaj, ko smo krenili iz Tivolija, smo korak po koraku, počasi in vztrajno premagovali poti med gostimi drevesi, grmičevjem in potem tudi skale niso bile problem. Mehka trava na vrhu pa je bila kakor okusen namaz na svežem kruhu. Že dolgo nismo tako družno prišli na kakšen vrh. Slavko kar ni mogel prehvaliti pomočnice vodiča, katera nam je narekovala tempo.
Danes, si izjemoma nismo nikjer ustavili za jutranjo kavo, tam več smo kar direktno pripeljali naše štirikolesne konjičke do parkirišča pri zapornici. Za vsak slučaj. Čeprav se bi lahko popeljali še kar nekaj 100m višje. Vrli domačini se namreč včasih poigrajo z živci planincev in “tebi nič, meni nič” zaklenejo zapornice. Potem so pa potrebni veliki napori za pridobitev ključev in prehod skozi le-te. No, po pripravi opreme smo krenili, najprej skozi potok z kristalno čisto vodo, nato po lepo skrbno urejeni potki, katera je večkrat prečkala cesto. Obšli smo dva bivaka. Eden na naši in eden na avstrijski strani. Od tu pot postala tudi bolj zahtevna. Tam v daljavi se nam je poslikaval vrh na katerega smo seveda ciljali. Pot med nizkimi borovci pod sedlom, je bila lepo obsekana, tako da nismo bili nič tepeni, kakor zadnjič na Palcu. Na sedlu, še kar daleč od vrha, so se nam začeli prikazovati izredni pejsaži na sosednje vrhove in doline pod nami. Prav požirati sem začel vse okoli sebe. Kar ne moreš, da te nebi vse to očaralo. Ko smo pa pogledali proti vrhu, nas je pa nekoliko streznilo. Nadaljevanje namreč ni bilo tako sproščujoče. Strmi klanec, pobeljen z skalami so nas opomnili, da bomo morali še nekoliko zavihati rokave. Korajžno in počasi smo se, opogumljeni z novimi močmi, lotili tudi ta zalogaj. Nič nas ni potem več ustavilo. Skupaj v dveh urah in 45. min smo jo osvojili. Kepo namreč. Bolj malo je bila bela in prav nič snežena, le nekoliko ohlajena in vetrovna je bila. Hitro smo se tako preoblekli in potem nekoliko izpraznili naše shrambe na hrbtu. Kar več kot eno uro počitka, na toplem z sveže pihljajočem vetru, smo si privoščili. Po skupinskih fotkah in nekoliko dremeža smo zaslišali tretji poziv za odhod v dolino. Kar malo otožno je bilo slovo z vrha. A nič ne pomaga. Najprej gor in potem pa dol. Vse to je zakon planincev. Bolje sami, kot z kakšno pomočjo. In tako se je tudi zgodilo. Lepo v koloni, smo se vrnili po isti poti v dolino. Ulvi se kar ni mogel začuditi kaj vse je prehodil. Če bi namreč vedel, kam se podaja, bi nas sigurno počakal pri avtomobilih. Čeprav z bolečino v kolenih, je z vztrajnostjo in pogumom in ne samo on, vsi mi, smo uspeli premagati, z močno voljo, sebe in ne tako nedolžen vrh. Izlet smo tako zaključili v prijetni gostilni z kosilom. Še enkrat hvala našemu vodiču, ki je danes nekoliko zatajil. Milka že ve zakaj. No, nič hudega ni bilo. Lepo uspela generalka za Triglav. Upam, da bo tudi ta izlet ta vsaj tako uspel kakor današnji.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 3