Zanimiva je ta gora, Kojca. Le šesterica naših planincev in planink je zmogla ta “naporni” izlet. Pot je bila proti koncu resnično strma, kot sam hudič, ki je po anekdoti nosil skalo na vrh in tako presenetil staro babo, ki mu je naložila to nalogo. Na srečo je bila pot lepo obložena z listjem. Na vrhu smo se odločili, da se vrnemo čez Zakojco in tako smo spletli lepo “klobasico” v približno štirih urah.
Po zboru v Jasenici ob dokaj meglenem jutru, smo se najprej podali po precej razriti cesti, zaradi neurja pred dnevi, do prelava Ravni. Tu se je križalo kar sedem poti. Smernik markirane poti nas je potem usmeril na levo proti gori Kojce. Na poti va vrh smo se ustavili tudi pri razgledni točki Dolgi rob, vendar je razgled zakrivala gosta megla pod nami. Pot se je počasi vzpenjala, na koncu pa je bila skoraj navpična. Vrh je bil travnat in prostoren. Po počitku in kratkem prigrizku smo se odločili, da gremo v dolino po drugi poti. Tudi ta pot je bila markirana, vendar veliko slabše, tako, da smo morali biti zelo pazljivi, da nismo zašli.
Problem je bil v glavnem šele potem, ko smo prišli v vas Zakojca. Bila je namreč popolnoma zapuščena. Tudi markacija se je tu nekje prekinila. Tako smo komaj našli nekega domačina in da nas je potem usmeril proti prevalu Ravne. Megla se je medtem razkadila in toplo sonce nas je potem grelo vse do cilja oz. do izhodišča.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike
Hits: 18