Izlet na Kopo – Poldnik

Lepo sončno sobotno jutro in naš izlet na dvotisočak Poldnik ali Kopa nad Belopeškimo jezeri ob mogočni severni steni Mangrta.
Naš zbor je bil ob šestih zjutraj. Večina je bila točna. Na žalost se Marjan, ki je zamujal, ni odzval našim večkratnim telefonskim pozivom in tako je ostal v Ljubljani. Vožnja proti našemu cilju je bila kljub temu prijetna, saj smo imeli za volanom najlepšo voznico avtobusov, mladenko Brigito.
Že ko smo se peljali proti jezerom smo bili impresionirani nad spokojnostjo narave. Čudoviti slapovčki in potka ob potokih in tudi sama jezera, so nam pričarali pravi pravljični svet. Malce nas je potem po prihodu na cilj postavilo na realna tla pogled proti vrhu Kope. Tam je bil namreč naš današnji cilj. Brez besed smo se uredili, pripravili za pohod. Najprej lepo po cesti in še kar naprej po skoraj ravni potki. Mimo staj in že smo se začeli vzpenjati. Prvi občutek za hojo smo dobili pri lojtrcah. Od tu naprej pa ni bila več šala. Brezkompromisno grizenje kolen, sicer v ključih in le tu in tam kakšen postanek za odžejanje in za priključitev bolj počasnih. No vseeno smo na višini 1400m naredili kar nekoliko daljši počitek za okrepčilo in za osebne potrebe. Do vrha je bil potem le še en nekoliko daljši počitek, drugače pa samo hoja in praženje na soncu. Ob vstopu v steno Kope smo se nekoliko zbali za naše glave, saj sta planinca pri sestopu “zmetala” kar nekaj kamenja nad nas. Na srečo ni bilo nobenega bližnjega srečanja in tako smo vsi srečno in veselo prisopihali na vrh. Na vrhu, po treh urah in pol hoje, nas je pričakal velik križ a brez štampilke, za kar so se nekateri prav zato povzpeli tako visoko. Vendar ob pogledih na Mangart, Ponce, Montaž, na bližnjo in daljno okolico je bilo vse poplačano. Tudi prava pojedina na vrhu ni izostala, tudi Jaka je malo izklesal svojo kračo. Ob lepem razledu se nam ni nikamor mudilo. Na koncu smo se še poslikali in po uri počitka počasi sestopili. Ob najnevarnejšem delu, tam kjer nas je pri vzponu prestrašilo kamenje smo napeli vrv in na odobravanje vseh, je bilo to prava odločitev. Pot v dolino se je tokrat kar nekoliko bolj vlekla kakor smo pričakovali. Vseeno smo po dveh urah in pol prispeli do avtobusa, kjer nas je Brigita že težko čakala. Za žejo je poskrbel ob avtobusu naš planinec z hladilno torbo polno opojne, mrzle pijače. Ko smo se tako uredili in odžejali smo se ustavili še v Dovjem na kosilu. Na koncu smo tako zadovoljni končali naš pohod v Tivoliju.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 5