Izlet na Koprski Kras(Vanganela-Marezige-Lopar)

Izlet na Koprski Kras(Vanganela-Marezige-Lopar)

Na postajališču se nas je zbralo kar nekaj, čeprav bi ob leppem vremenu, prišel najbrž še kdo. Tako smo se ob osmih in še nekaj, odpeljali z avtobusom proti morju. Bilo na se točno 33. Med nami je bil tudi rekovalescent po operaciji naš Franci na balanci. Po postanku na Lomu smo prečkali viadukt Črni Kal, se popeljali preko dveh predorov in prispeli v Vanganelo. Tu nas je pričakal naš vodnik Emil. Po kratki razlagi poti, smo peš krenili proti našemu cilju, kateri pa ni tako blizu. Lahko povem, da si nisem mogel predstavljati, da je vse to kar sem videl, sploh obstaja na našem delu Istre. Najprej veliko Vanganelsko jezero, globoko tudi do 16m, kjer so ribiči namakali svoje trnke. Lepo speljana sprehajalna pot imenovana “Pot srca in ožilja”. Naj samo še kdo reče, da na primorskem hribov. Mi smo hodili kar kakšno uro in pol do vrha oz. do vasi Marezige. Pot je bila lepo markirana, a sta se dva planinca vseeno izgubila. Potem smo ugotovili, da sta ubrala bližnjico do vrha. Sta že vedela zakaj. Na vrhu nas je namreč čakal pršut, sir in kozarček, dva, res dobrega rdečega vina (prvonagrajenca za najboljše vino letnika 2004). Po prijetnem okrepčilu in kljub slabemu vremenu smo peš krenili proti Loparju in to najprej v dolino. Šli smo tudi mimo hiše našega vodnika. Prečkali smo potok ter ob njegovem levem bregu krenili navkreber. Ogledali smo si novi nasad vinske trte, katere finančna sredstva je prispevala tudi Evropska unija. Po kar napornem vzponu, saj za nekatere je bil to prvi resen preizkus kondicije, smo prispeli v Lopar. V Loparju si naj bi ogledali značilno Primorsko hišo. Ker pa je bila gospodarica odsotna, smo se samo seznanili z zgodovino in namenom tega etnološko-kulturnega spomenika. Pot nazaj je bila pot po lovskih stezicah in pot prečkanja potoka. Kar trikrat smo si namočili čevlje. Naš vodnik je nekaj dni prej poskrbel, z nekaj skalami, da je bila pot dokaj enostavno prehodna. Po že tretjem 250m do 300m vzponu, se smo priključili poti “Srca in ožilja” in po njeni krajši inačici prispeli do cilja, v bistvu našega starta. V bližnji restavraciji smo obedovali in potem po prijetnem slovesu z našim vodnikom Emilom, se varno odpeljali domov. Bil je to spet en nepozabni kamenček v mozaiku, prijetnih dogodkov, katerega si bom tudi na ta način za dolgo zapomnil. Če bom dobil kaj fotografij, bom to reportažo oplemenitil tudi s tem. Hvala lepa. Seveda vabim vse, tudi tiste, kateri se niso zaradi vremena ali drugih vzrokov uspeli udeležiti tega izleta, na naše naslednje snidenje 15.4.2005.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 2