Izlet na Košenjak

Kar skoraj poln veliki avtobus se nas je zbralo v nekoliko ohlajeno sobotno jutro. Franci se je res potrudil in nas je zbral kar 42. Zaradi začetkov dopustov je bil to kar mali podvig. Kar nekaj novih obrazov sem opazil med nami in prav vesel sem jih bil. Posebno pa sem bil vesel Dragota, ki je prišel prav iz bolniške postelje.
Odhod iz smo nekoliko zavlačevali, da morda kakšen zamudnik še pride. In potem smo se odpeljali po avtocesti proti Velenju, Dravogradu in proti našemu cilju Sv. Duhu(Janezu). Tja smo prispeli po zelo ozki cesti in šoferja sem kar občudoval, ko je speljeval ovinke in razne ozke prehode. Razgled iz avtobusa pa je bil zato izreden. Že ob vožnji smo spoznavali lepote te pokrajine in komaj smo čakali, da začnemo naš pohod proti koči in nato še proti vrhu Košenjaka. Tudi razpoloženje je bilo izredno.”Dolenjci” so bili še posebno zgovorni tako, da nam ni bilo dolgčas. Po ureditvi opreme in gasilski smo se odpravili najprej proti koči pod Košenjakom. Po polurni hoji smo tja tudi prispeli. Ob dobri obari, katero so nas postregli in je bila pot proti vrhu prav prijetna. Vreme se je sicer nekoliko kisalo, a je lepo držalo. Na vrh smo prispeli še vsi sveži. Manjkajočo tekočino pa smo kmalu nadoknadili. Po ogledu iz razgledne poseke na avstrijski strani smo zaradi črnih oblakov kar pohiteli proti naši naslednji postaji, to je domačiji Lonhtar.
Tu nas je čakalo presenečenje v obliki jabolčnega “štrudla”. Super je bil. Pa tudi nikoli ga ni zmanjkalo. Tako, da smo se ga lahko prav dobro privoščili. Prijetno smo združili tudi z petjem in kar težko smo se poslovili od prijaznih domačinov. Nato nas je pot vodila po panoramski poti proti Pernici. Pot ni bila naporna, saj smo si lahko ogledovali sosednje griče in tudi nekaj jagod smo si privoščili. Morda je le sem pa tja zabolel kakšen žulj ali mišica, a vse to smo junaško premagovali.
Na Pernici smo lahko videli kako domačinke pripravljajo venčke za praznovanje vesele nedelje. Vodič Franci se je še naknadno povprašal, kje točno naj bi nadaljevali pot. Zanimivo, da niti domačini nam niso znali povedati kje je najbližja pot do doline, kjer nas je čakal avtobus. Odločili smo se, da gremo po markaciji proti Muti. Ta pot je bila nekoliko daljša, a bolj prijetna in tudi zelo lepo označena. Za neutrjene planince pa tudi nekoliko bolj naporna.
Po skoraj sedem urnem pohajkovanju po hribovju nad Dravsko dolino, smo vsi veseli zagledali avtobus, ki nas je čakal ob šoli v dolini. Morda bi nekoliko kritiziral naše mobitelne operaterje, katerih signal ne seže v to dolino in tako lahko včasih prav mali problem nastane zelo velik.
Lep pozdrav
Slike

Hits: 4