Pri Dolgemu mostu smo se pohodniki zbrali ob osmi uri. Bilo nas je sedem, pozneje pa so se priključili še trije “padalci”.
Pohod smo pričeli z Jezera pri Podpeči. Vreme se je še kar nekako držalo, pa tudi Franci je obljubil sončno vreme. Šli smo čez Planinco, in si spotoma rezervirali skuto za nazaj grede. Po planu smo dosegli kočo na Krimu, kjer je bilo polno gorskih tekačev. Okrepčali smo se, napravili skupinsko fotko, nato pa nas je že pričel opozarjati dež, da je čas za povratek. Težko pričakovani dež (zaradi suhe zemlje ) nas je nato močil celotno pot nazaj. V gostilni pri jezeru so nas že čakali kolesarski udeleženci pohoda. Tu so nam postregli slastne postrvi, kjer smo tudi zaključili tokrat malo bolj moker izlet. Tudi nekaj fotografij je nastalo na poti.
Tako Zlatko o pohodu na Krim,
Kaj pa Franci o poti okoli Krima z kolesom ?
NA POHODNIŠKO – KOLESARSKEM IZLETU NA KRIM IN TAM POD NJIM, SEM SI PRAV GOTOVO PRISLUŽIL URADNI NAZIV »NEZMOTLJIVI VREMENAR«.
Če se bo kdo vprašal zakaj, bom tole v kratkem takoj na začetku obrazložil!
Še vsak izlet, ki sem ga organiziral, recimo, v zadnjih treh letih (kolesarski ali pohodni), nas je močil dež. Seveda so bile uradne napovedi v glavnem drugačne. Vedno sem tudi skušal spremljati vse mogoče napovedi zadnjih 7 dni pred izletom in sem se na podlagi njih odločil za napovedani lepši dan – soboto ali nedeljo.
Tako je bilo tudi tokrat in kako sem bil vesel, ko je še petkova zadnja vremenska napoved bila, da bo v soboto veliko in pogosto deževalo in da bo nedelja prav prijetna in lepa. Kako pa je bilo, pa vsi vemo – danes je že pred poldnevom pridivjala nevihta tam izza Krima in v Podpeško brunarico ob jezeru smo kolesarji prihajali mokri kot miške. Tokrat ni bilo izjeme in tudi pohodniki so se izogibali malim hudournikom, ki so jim prečkali steze na poti iz Krima, pa še blatno rit so imeli ob padcu, a kolesarji smo imeli vsaj ta zadnje suhe.
Torej:
Če kdo želi zanesljivo izvedeti, kdaj bo slabo vreme za vikend, naj me pokliče vsaj teden dni prej, jaz organiziram en luštkan izlet in…………takrat bo sigurno slabo vreme – v nasprotnem, če ne bo izleta, pa bo vreme lepo, saj vendar že iz naslova vidiš, da sem »NEZMOTLJIVI VREMENAR«. Samo uradnih Trontljev, Velkavrhov ipd. ne poslušaj, pa bo vse pod nadzorom !!!
Kljub vsemu, da še niste vedeli za mojo profesijo, se vas je danes kar 11 odločilo za kolesarjenje in ravno toliko za pohod na Krim. Kolesarji smo si ogledali marsikaj. Na Lavrici recimo še domačinka ni vedela za obeležje 46. vzporednika, ko smo kolesarili skozi vas Blato, so vsi zavirali, da ne bi zagazili vanj (blato z malo začetnico), pa smo videli le eno lepo urejeno vasico. S panoramske ceste med Gumniščem in Pijavo Gorico sicer nismo ugledali Krima in naših pohodnikov, smo pa videli grozeče oblake, v katerih se je kuhala poznejša nevihta. Lepo sprejeti smo bili pri meni doma, a o tem naj sodijo drugi, pa še naš večni zamudnik Jaka se nam je tukaj pridružil, tako da smo kar z malce zamude odkolesarili na ogled ribnikov v Dragi. Pri prvem je postavljena lovska koča in brunarica za piknike (le zakaj je bilo vse prazno), v jezeru polno rib, podobne postrvim, malo naprej so se razprostirali lokvanji na zelo veliki površini, a njihovo cvetenje letos malce zamuja, a pri naslednje jezeru sem jih »naročil za fotkanje« vse lepe in cvetoče! Ob največjem in za ribolov odprtim, sem srečal mojega soseda Štefana in ob ribarjenju (eno oko je imel stalno ob plovcu na vodi), nam je povedal mnogo zanimivega o življenju še drugega življa v tem mirnem in skritem okolju le streljaj od Iga. Natrosil nam je toliko imen v teh ribnikih živečih rib, da smo jih kar pozabili in bili v pričakovanju tistih pečenih postrvi, tam v brunarici. A do tja je bilo še daleč! Skozi Ig in njihovo novo krožišče, ki je tako majhno, da ga je Jaka prevozil – povozil v desetinki sekundne kar naravnost (sem ga okregal), smo bili kot bi mignil, saj smo bili namenjeni še v sotesko Iškega Vintgarja, kjer nas je v Planinskem domu čakala naša kolesarka Vera.
To, da smo zaradi naše zamude in slabih pogledov v nebo, izpustili ogled Želimelj, je bila kar prava odločitev in to, da smo še malce suhi pripeljali v Iško vas tudi, saj se je nevihta približala (kaj nevihta, ves pogled v nebo naokoli se je zaprl – torej ne bo izboljšanja). Pridrvela je že premočena Vera, še fotkica in naprej prav pod Krim v Strahomer, Vrbljene, Tomišelj in do našega cilja ob Podpeškem jezeru. Tam »smo se izlili« s koles, čakala nas je rezervirana soba, sledilo je preoblačenje v suhe cote, to so počeli kakšno uro za nami tudi naši pohodniki, ki jim je Zlatko tako lepo iskal markacije, da na poti ni nobenega izgubil, še »viškov« se je nabralo od naših neprijavljenih, pa še zamudnik Jan je našel pravo pot. In kakšna čast – tudi oboleli predsednik PD Dušan, se nam je pridružil in pokramljal z nami.
Prijetno kosilo je ob koncu malce pokvarila le »slabo nasajena« kelnarca, bilo je nekaj nesporazumov s plačili, pa eni naši so bili baje tudi malce sitni, kar ji je prililo olja na ogenj, ki je gorel v njej verjetno zato, ker je morala v nedeljo delati. Ampak tako je pač življenje, nikoli ni za vse prav in tudi tokrat se statistika ni izneverila (baje da je na 20 gostov eden tečen in nas je bilo za to ravno dovolj – 22 !!!) !!! Sem pa nekaj stvari že razčistil s šefom in tudi z lastnikom lokala.
Lahko povem še tole, da smo se kolesarji zaradi naliva organizirali tako, da smo vsi imeli prevoz koles, mokrih cap in naših polnih želodčkov, z avtomobili do svojih domov ali do izhodišča v Ljubljani, kjer je kdo pustil svoj avto! Prevozili pa smo nekaj manj kot 40 km! In kot v posmeh – zadnjo uro, ko tole pišem, sije sonce in prijetno greje malce premražene ude. Ali je to usoda, ali je to tisto iz naslova???
Po svojih najboljših močeh sem se trudil, da bi ta dvojni spored PD ISKRA uspel v zadovoljstvo vseh
FRANCI NA BALANCI
Na Pijavi Gorici 30. maja 2010
Slike
Hits: 24