Izlet na Liboje-Bukovico

Prepričal sem se, da ob nedeljah mestni avtobusi vozijo bolj poredko. Najbrž zato, ker je bilo kar nekaj stopinj pod ničlo. To hladno vreme sem tudi pričakoval in tako nisem imel težav pa tudi časom nisem imel problemov.
Po zboru pod Halo Tivoli smo krenili proti Trojanam, kjer sta nas čakala vodiča Srečko in Milka. Po obvezni kavici in krofu smo se odpravili proti Libojam. Ob osnovni šoli smo pustili svoje jeklene konjičke, se primerno uredili in začetek pohoda se je zgodil. Pot se je takoj postavila pokonci, tako da smo se že kmalu ogreli. Šli smo mimo nekaj kmetij in po gozdni poti prišli do planine Brnica, kjer na je robu stala brunarica z vpisno knjigo in žigom. Omenil bi, da nas je tu stalno opazoval Tone (to je pisalo ob vpisni knjigi). Nekateri so se osvežili in nekaj pojedli in potem smo vsi skupaj naredili skupinsko sliko v prekrasnem vremenu. Tudi razgled po Savinjski dolini in vse do Kamniških alp je bil enkraten.
Pravo veselo razpoloženje je sledilo ob spustu. Ko smo šli mimo zidanice, nas je prijazni domačin g. Drame pozdravil. Njegovi prijazni gostoljubnosti se potem nismo mogli upreti. Popeljal nas je v svojo vinsko klet ponudil najprej izredni borovničevec z brinovim žganjem in nato smo lahko degustirali kar štiri vrste izredno dobrih vin. To so bila Kernen, Beli pinot in Muškat, ter Savinčan, za katerega ime nisem prepričan da je pravo. Ko pa smo zagledali vse njegove diplome, ki so visele na stenah smo bili kar presenečeni in hkrati počaščeni. Prepričali smo se, da so vsa ta priznanja prišla v prave roke. Tu smo srečali tudi kolege iz PD Litija, kateri so šli v nasprotno smer. Nekaj njih znanih planincev smo tudi pozdravili.
Ker naš cilj ni hotel priti k nam, smo tako mi nadaljevali pot. Najprej v dolino v Kasaze in potem v hrib proti Bukovici. Tudi ta pot je bila v glavnem gozdna cesta pri koncu pa tudi gozna steza, ki je bila pokrita z debelio plastjo rumeno- rjavega listja. Prav prijetna hoja je bila. Po nekaj kucljih smo prišli na vrh in potem se spustili v bližnjo kočo. Od tu je odmevala prijetna domača glasba. Ker je bilo zunaj nekoliko bolj hladno smo raje posedli v prijetno toplo sobo planinske koče. Ob čaju in dobrotah iz nahrbtnika smo dobili novih moči za dobro voljo. Prijetno razpoloženi smo se pozdravili in poslovili z oskrbnico doma. Za povratek smo izbrali položno pot ob pobočju hriba. Se potem ponovno spustili v Kasaze in zaključili izlet pri šoli.
Ob šoli je bil raztavljen rudniški voziček, kateri je še pred tridesetimi leti (l.1972)služil pogumnim rudarjem Zabukovice in Liboj. Takrat so namreč oba rudnika za vedno zaprli. Voziček tako služi kot spomin na težko delo rudarjev in kot spoznanje, da so premog nekoč tudi tu kopali.
Na koncu se bi v imenu vseh nas zahvalil Milki in Srečkotu za prijetno druženje.
Slike

Hits: 2