Izlet na Ljubeljsko Babo (Košutico)

TEHNIČNO POROČILO
DATUM IZLETA: 12.7. 2009
KRAJ:Košutica (1968m)
GORSTVO (POKRAJINA): Karavanke
DOLŽINA IZLETA: enodnevni
ŠTEVILO UDELEŽENCEV: 14
VODNIKA PRIPRAVNIKA: Klančar Marjan, Sakelšek Alenka
ČAS ODHODA IZ lJUBLJANE: 6.30
IZHODIŠČE (nadmorska višina): Zadnji ovinek pred mejnim prehodom Ljubelj
ČAS PRIČETKA HOJE: 08.00
ČAS HOJE VZPON:2h 30 min – 3h
SESTOP: 2h
SKUPEN ČAS HOJE : cca. 5h skupaj z počitki 6 h
ČAS ZAKLJUČKA HOJE: 15.00
PREHOJENI VIŠINSKI METRI: 1020m
ZAHTEVNOST POTI: lahka, nezahtevna
KVALITETA OZNAČENOSTI POTI:lovska pot nemarkirana, a lepo uhojena
VREMENSKE RAZMERE: Pretežno sončno
NEVARNOSTI NA POTI: Jih ni bilo, le nekoliko pazljivosti pri spustu v dolino zaradi spolskega terena
ZANIMIVOSTI NA IZLETU: Razgled iz vrha, Koncentracijsko taborišce, Bornov predor
OPIS GORE:
Košutica je dokaj osamljen vrh v osrednejm grebenu Karavank, a (tudi zato) nadvse privlačen. S svojimi skoraj 2000 metri nadmorske višine resda ne izstopa, vendar atributi, kot so prijeten zmerno lahek dostop, razgibana pot ter lep razgled, naredijo to goro zelo vabljivo. Košutica (tudi Ljubeljska Baba, Baba, Korošica) je prava karavanška spogledljivka, ki z vseh strani preseneča s svojo lepo drzno postavo. Gora se nahaja v osrednjem delu Karavank, med dolgim grebenom Košute in prelazom Ljubelj. Najlažja in najpriljubnejša pot gre iz ljubeljske, torej zahodne strani (preko planine Korošica, ki velja za eno lepših karavanških planin), medtem ko so poti iz severne avstrijske ter vzhodne smeri težje in temu primerno malo obiskane.
Kratek opis poti
Za dostop na goro smo izbrali najlažja in najpriljubnejša pot, ki gre iz ljubeljske strani. Na zadnjem ovineku pred mejnim prehodom Ljubelj, smo se uredili in pripravili za vzpon. Po lovski poti smo počasi, večino po gozdu, nabirali višinske metre. Pot se je v ključih vzpenjala proti planini Korošica. Ko smo prišli do planine, so nas tu pozdravile krave, nato pa tudi plemeniti konjički. Planina je res prijetna, travnata in kar precej vodnata. Tako imajo vse živali tu gori dovolj pijače. Tu stoji tudi pristna planšarija, ki v času paše nudi prijazno gostoljubje ter je obenem idealna postaja za daljši odmor, malico in poležavanje na travi. Planšarija je zelo priljubljena izletna točka tudi za manj izurjene in manj vešče, ali pa samo manj motivirane pohodnike. Le ti se sprehodijo samo do planine, kjer pa vseeno dobijo svojo potrebno dozo svežega zraka ter osebnega zadoščenja, da so naredili nekaj dobrega za svoje telo in dušo. Naš cilj je bil pa nekoliko višje. Zato smo se kmalu nato odpravili naprej. Najprej strmo navkreber in potem ob južnem pobočju proti zahodu, dokler nismo prišli do markirane poti od Ljubeljske koče. Tu se se je pot spet postavila pokonci. Kolena so se začela šibiti, kar je povzročilo, da sta dva planinca kar odnehala. Po dogovoru sta se potem vrnila do koče. Ostali pa smo lepo in previdno pristopili na vrh. Vmes smo srečali tudi dve naši neučakani planinki, ki sta se že vračali z vrha. Sta namreč nekoliko pohiteli in prej pričeli z vzponom. Vrh nas je pričakal v vsem svojem sijaju. Razgled je segal daleč v avstrijske Alpe in tudi naše gore so bile kakor na dlani. Počitek na vrhu je najbolj izkoristil Klaus, saj je skupinsko slikanje kar prespal. Po kratki zakuski in pogasittvi žeje, smo se po isti poti odpravili najprej do koče in nato v dolino, od koder smo začeli našo turo. Nekateri so pri kočo oz. planšariji tudi napolnili svoj trebušček, tako da smo v dolini zaključili izlet le z pijačo v bližnjem gostišču.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 2