Izlet na Mačkov vrh (Hrvaška)

V sobotnem, malce tudi hladnem jutru smo se odpravili z parkirišča na Viču proti Hrvaški. Sonček se je še sramežljivo skrival za ne preveč prijaznimi oblaki. Ugotavljali smo, da ne bo ravno idealen dan za kakšen super razgled. Vremenska napoved pa na srečo ni obetala dežja. Ko smo prišli v mesto Kastav nam je predsednik nekaj povedal o samem mestu in že smo krenili po poti srne do opuščene vasi Cari. Tudi o tem kraju smo zvedeli nekaj zanimivosti. Pot nas je potem nekoliko zavedla. Po lepo shojeni poti nadaljevali, a kaj ko je peljala ta pot popolnoma v drugo smer. Bolj pozno smo se tega zavedli in smo tako prišli v neko naselje z stanovanjskimi bloki. Neki domačin mi je tako iz balkona svetoval kako priti na pravo pot. Tako smo se morali vrniti za nekaj 100m nazaj in mimo vodnjaka smo potem prečili gozd po potki ki je bila označena le z puščicami. V pomoč nam je bil tudi kompas. Na srečo smo potem le prišli do prave poti opremljene z oznakami srne in zajca. To tavanje nam je pobralo skoraj eno uro hoda. A se s tem ni nihče preveč obremenjeval. Saj je bila hoja po gozdu kar prijetna in navsezadnje smo še nekoliko razširili naša obzorja.
Naša prva postaje je bila tako Staničev vrh. Malce meglic je nekatere odvrnilo do vzpona na vrh. Tako so si že na klopci ob glavni poti pripravili malico. No, večina se je pa odpravila tudi na vrh. Res je bil pogled nekoliko omejen, a bližnja pokrajina je bila prav zanimiva in je poplačala naš trud ob desetminutnem vzponu. Lovci nam tokrat niso omejevali nadaljevanja poti. Zadnjič so nas namreč lovci kar nekoliko čudno gledali. Po skoraj pravi cesto smo prišli kmalu do naše naslednje postaje in glavnega cilja, Mačkovega vrha. Kamniti vrh je zahteval kar nekaj spretnosti. Pa še dva sta bila severni in južni. Pri severnem je bil tudi manjši tolmunček z jezercem, nekateri so menili da že vidijo morje. Kaj preveč dolgo se nismo zadržali. Le še podpisi v spominsko knjigo in skupna fotka.
Z malce zabavnimi pozami ob razgibani pokrajini smo se potem po isti poti vrnili. Vmes smo si ogledali Šparovno jamo. Sam vhod je bil odprt in smo lahko nekoliko globlje pokukali v notranjost. V notranjosti nas je pa čakal napis, da vstop v notranjost jama ni dovoljen brez domačih vodičev. Vseeno smo dovolj videli. Veselo razpoloženi smo se nato mimo konjušnice pri Zvrču vrnili v Kastav. Pot se je na koncu nekoliko “vlekla”. Lovci so namreč prihajali s svoj dom z svojimi avtomobili in vsako toliko časa smo se morali umikati. Seveda smo vse to vzeli v zakup.
V Kastavu smo se povzpeli še na stolp trdnjave se ogledali po okolici, ki je bila ravno sedaj obsijana z soncem. Le še postanek v restavraciji in nato povratek domov.
Lep pozdrav
Marjan
Slike

Hits: 5