Izlet na Olševo

Današnji izlet je minil v znamenju lepega vremena, naporne hoje, čudovitih razgledov in praznovanja Abrahama.
Odločitev o zgodnjem odhodu iz Ljubljane je bila res pravilna (le zakaj bi moje sladko jutranje spanje ogrozilo celo ekspedicijo) in nas štirinajsterica se je kar hitro razporedila k šoferjem, tako da smo se komaj še utegnili spoznati s ta frišnima dvema planincema – Stanko in njenim Tomažem. Pot nas je vodila skozi Kamnik, kjer smo zavili proti prelazu Černivec, malo pred njim zavili levo in se vozili po dolini Podvolovjek z rečico Lušnico, ki je ob velikih poplavah leta 1990 na visoko zalila celotno dolino (mimogrede, cesto še do danes niso utegnili v celoti obnoviti, avtomobili so to “začutili” na lastnih amortizerjih). Pot smo nadaljevali skozi Luče mimo Robanovega kota v Solčavo. Od tu naprej po ozki hribovski cesti po zaselku Podolševa. Ta cesta jih povezuje z Logarsko dolino, ki se zaradi čudovitih razgledov na Savinjske Alpe imenuje panoramska cesta in vodi mimo izvira kisle vode vseskozi na višini 1200 metrov. Šele ko doseže cesto iz Matkovega kota, se spusti v Logarsko dolino. Naša vožnja se je končala nekoliko prej – pri Koči pod Olševo na nadmorski višini 1232 m. Ob pitju obvezne jutranje kavice smo izvedeli novico, da je Erjavčevega Srečota srečal sam, nič kaj cenjeni ABRAHAM.
Zaselek Podolševa se razteza pod širokim ostenjem Olševe. Ta gora je del Karavank in zapira Solčavsko s severne strani. Kmetije v Podolševi ležijo na nadmorski višini preko 1100 m, Bukovnikova kmetija na višini 1327 m je najvišje ležeča kmetija v Sloveniji. Njo smo lahko videli tudi potem, ko smo se vračali z vrha po grebenu in v dolino, saj smo jo imeli kot na dlani pred seboj na vzhodni strani. Zeleni Podolševi daje poseben pečat baročna cerkvica Svetega Duha z zanimivim reljefom svete Trojice, gotskim kelihom in še starejšim zvonom. V nedrih Olševe, v jami imenovani Potočka zijalka, ki je ena najpomembnejših arheoloških in palentoloških jam v Sloveniji in do katere smo kar nekako mimogrede prisopihali, so odkrili sledove ledenodobnih lovcev, kromanjoncev. V votlini so leta 1928 izkopali 30.000 let stare kosti jamskega medveda. Zaradi slabega počutja smo se pred jamo z “rudarsko-planinskim” SREČNO poslovili in v dolino pospremili Francija K. Planinska pot je zavila strmo v steno, varovano z jeklenicami. Naši ta hitri so bili že daleč zgoraj, ko smo ta zadnji v tej steni naleteli na majhno težavico – ovce imenovano. Pastirji so v dolino gnali veliko čredo ovac, ki pa nikakor niso hotele dol mimo nas nekaj držečimi se za jeklenice. In dokler se nismo umaknili nazaj, se tudi ovce (več sto jih je bilo), niso imele namena podati v steno. Dogodek me je spominjal na moje nekdanje vrtoglavice, ki sem jih dobil že, če sem le zaslišal, da so na poti “zajle in klini”. Pa ne da so očke in koštruni dobile vrtoglavico?!? Pastir je uporabljal vse zvijače, da bi čredo spravil dol od ponujanja briketov – nekakšnih bonbončkov,z njimi jih je le pretental, do vsemogočih klicev, vendar nežno, brez vpitja. Za slovo od nas, so pred Potočko zijalko uprizorile velik koncert bebanja – še dolgo so nam v ušesih odzvanjali večglasni ” be, be, meee, bee……”. Povzpeli smo se na Olševo (sam vrh se pravzaprav imenuje Govca in je visok točno 1929 m) in tam se nam je odprl pogled na koroško stran in globoko v Avstrijo, vse tja do Grossglocknerja, ki ga nam zaradi meglic v daljavi, ni bilo dani videti. Pa na Peco bi lahko vrgel kamen, a kaj ko bi prebudil kralja Matjaža z Alenčico. Na vrhu smo se naužili že omenjenih pogledov, nam pa so bili ljubši pogledi tja dol v Logarsko dolino, pa na vse vrhove Kamniško Savinjskih Alp. Kot na dlani so nam bili Raduha, Ojstrica, Planjava, Brana in najvišji vrh Grintovec. Spominjali smo se naših vzponov na te vrhove, tistih nekaj, ki na njih še niso bili, pa so na tihem že planirali vzpone na njih. “Srečko z lečko” in “Drago z vago” (njegov fotoaparat je podoben moderni “vaser vagi” z stojalom), sta imela, kot običajno, veliko dela. Prilegla se nam je malica, pa Milkina sladica od Abrahamčka Srečka, pa … oblaki so začeli ovijati vrhove okoli nas in ob napovedanih nevihtah je bila odločitev – odhod v dolino. Že steza po grebenu se je vlekla kot kurja čreva, pa raznoraznih “prijetno dišečih” drekcev so bile polne vse stezice, pa njihov “produkt”, na tisoče muh, mušic in podobne leteče golazni, nas je obletaval, kot da smo napadeni od zunanjega sovražnika. Še največ težav je imela naša nova bodoča planinka Stanka, ki imela okrog glave cele roje, na katere pa je kmalu pozabila, saj se je pričel zelo strm, kar direktni spust proti dolini in njena nežna kolena, niso najbolje prenašala njeno, sicer zelo skromno težo. Njen Tomaž ji ni mogel pomagati več kot to, da ji je nesel nahrbtnik. Se je pa izkazal pomočnik vodičke Milke (še sreča za Sreča, da je bila daleč spredaj), saj je Stanko strokovno podkoval o pravilnosti hoje s palicami navzdol, pa s prenašanjem teže, pa z upogibanjem kolen, pa , pa …….tako jo je usposabljal uro in več, da je kar pozabila na bolečine, ki so se ob mojem rahlem padcu preselile delno kar na moja kolena (na daljavo, izgleda da z daljincem). Ja, ampak prav hudo nam ni bilo, danes je bil pač tak dan, da je “vsakmu nekaj malga falil”, še staremu mačku Dragotu je bilo dihanje nekaj časa zaustavljeno. Na cilju (pri eni stari kmetiji na 1120 m), kjer smo se spet posladkali z Milko (joj, njenimi sladicami), so nam šoferji pripeljali svoje konjičke in z njimi smo se odpeljali do ribiškega doma Ljubno ob Savinji (kar padli smo brez bolečin v kolenih na 433 m), za kar ima bogate zasluge Klaus, ki je vedel za ta prijeten kotiček. Bilo je lepo, kaj lepo, nepozabno, tudi tukaj. Mirna Savinja z jezerci, pa postrvi v njih, pa staro vrteče se mlinsko kolo, pa pokošena travca, pa klopce na soncu in senci, pa brhka kelnarca …. Pa naš Abraham se je spet izkazal, na mizo so še pred pečenimi postrvmi, priromali flaškoni z vinom, pa pivo, pa sokovi, pa ta prava domača voda iz pipe in Milka je spet dala ene super dobre sladice …. Prelepo, da bi trajalo. Še poljub in rojstno dnevno darilo pristne štajerske kelnarce našemu Abrahamu Srečku (le kje ste bili fotografi, da tega niste ovekovečili za poznejše rodove) in slovo je bilo neizbežno.
Za konec le še tole: SREČKO IN MILKA, hvala vama za tako prijeten izlet, hvala, ker sta nam tako polepšala dan!!!
V imenu vseh FRANCI NA BALANCI
Slike

Hits: 2