Izlet na Peco

Izleti PD Iskra se še naprej kar vrstijo. Vse gre po planu. Tako vreme, velik odziv, dobra volja nastopajočih in še bi lahko našteval. Zakaj je naš izlet vedno tako uspešen? Po koncu tedna si vsak želi sprostitev. Naj si bo to sprehod po svežem zraku, pridobivanje kondicije morda druženje v prijetni družbi. Vse to pa in še več pa si naš planinec pridobi pri našem pohajkovanju z nami, po naših hribčkih, gorah in dolinah. Vedno se nekaj dogaja, nekaj novega, kakšen pripetljaj, nov pogled. Lahko bi rekel, da je tudi današnji izlet izpolnil vse te atribute.
Polno številni smo se zbrali po Halo Tivoli, precej zgodaj. Nekateri so sicer odpovedali, a so za vsaj slučaj prišli drugi in tako je bil avtobus zaseden do zadnjega sedeža. Tako smo krenili proti Jezerskem v Avstrijo in naprej skozi Železno Kapljo, Pliberka do gondole pod Peco. Tu je Drago nabavil karte, nekoliko cenejše zaradi skupine in že smo bili na višini 1700m. Ob hladni sapici ki nas je sprejela na vrhu, so bili sončni žarki le balzam za naš naslednji korak proti vrhu Pece. Strumno smo zakorakali po široki potki, kjer pozimi smučarji vijugajo z svojimi smučmi. Strmina je bila ravno pravšnja, da smo se lepo ogreli. Vsake toliko časa smo se ozrli na okolico v dolini in počakali. Ob tem so naši pogledi so udarjali ob stene Avstrijske Pece in v lepe doline pod nami. Le naša Peca se je še nekoliko sramežljivo skrivala. Tako smo prispeli na veliko travnato planjavo med dvema vršacema. Sedaj se je odprl pogled tudi na slovensko stran. Kar postali smo in si kakor kravice, naše oči napasli z pogledi proti našim belim vršacem v ozadju. Trije smo se od tu odpravili še na Avstrijsko Peco, ostali pa po prijetno ohlajeno travnati pokrajini proti vrhu našega cilja – Peci. V bistvu z malo napora smo osvojili Peco. Tu smo krstili tudi dva nova planinca. Posebno sem vesel novih okrepitev iz vrst Iskra, to sta Marjan in Margareta. Dobrodošla! Po skoraj enournem uživanju darov našega očaka smo po skupinske slikanju odpravili v dolino proti koči. Le nekoliko bolj kamnita in obraščena z borovci, je bila ta potka. Z vsaki korakom pa smo čutili močnejše sončne žarke. In ko smo prispeli do koče smo vsi posedeli kar kar okoli bližnje zgradbe, kjer je bila prijetna senca. Saj so bile klopce večino zasedene, nekatere pa v takem soncu, da ni bilo za sedet. Večina si je ogledala tudi votlino Kralja Matjaža. Po okrepčilu in manjšem počitku smo se potem odpravili proti, že čakajočem avtobusu, na parkirnem prostoru, pol ure od tu.
Prava avantura se je začela prav tu. Naš voznik avtobusa, je pod taktirko našega vodiča Dragota, ustvarjal prave vragolije po ozki makadamski t. im. panoramski cesti. Ta cesta je bila nše nedavno neprevozna, a pridni Korošci so jo tako popravili, da se lahko po njej sedaj pelje tudi manjši avtobus. Prepade ob cesti in bližnja srečanja lahko primerjam z našo Črnogorsko avanturo na Taro. Vse čestitke vozniku za korajžo in zaupanje. Vse se je tako srečno končalo v ribiškem domu v Ljubnem, z hrustljavimi ribicami na krožniku ob hladni pijači seveda. Domov smo prišli prijetno utrujeni kar precej pozno zvečer.
Na koncu bi omenil, da je iz lzleta, zaradi gratis gondole za tri vodnike in eno kosilo, ostalo v blagajni kar 80 Evrov, kar bo prav prišlo pri naših naslednjih izletih. Povabil bi vse na naš naslednji izlet na Kepo v Karavankah. Vrh je visok nad 2000m. Pot je lepo speljana, brez kakršnih koli prepadov. Le nekoliko navita je, saj je višinska razlika kar nekaj nad 1000m. Pravi Trening za na Triglav. Torej vidimo se spet čez 14 dni.
Lep pozdrav, Marjan Klančar
Slike

Hits: 2