Izlet na Planjavo

Naš pohod na Planjavo smo pričeli na planini Jermanca. Jutranji pogled na s soncem obsijane vrhove je bil kakor iz pravljice. Po kratkem pogovoru smo se odpravili tja gor tudi mi, v lepi koloni petnajstih pohodnikov, če računam še Milko in Srečkota, ki sta nas na vrhu nekoliko prehitela, nas je bilo celo sedemnajst. V večkratnih manjših postankih smo, kmalu pristopili do koče na Kamniškem sedlu. Do koče smo porabili celo nekaj manj časa, kakor je bilo predvideno. Nekoliko daljši počitek pri koči smo izkoristili za nabiranje novih moči, saj nas je čakalo še kar nekaj, tudi bolj zahtevne hoje do vrha. Pri melišču pred steno smo si oprtali čelade in nato previdno zakorakali v steno. Pot je bila na izpostavljenih mestih kar v redu varovana, le na določenih mestih bi bil dobrodošel še kakšen klin. Z skupnimi močmi smo le premagali to steno in od Sukalnika naprej ni bilo več večjih težav. Morda je bil le še en skok pod vrhom nekoliko bolj za daljše noge. Na vrhu smo imeli kar lep razgled, čeprav so se oblaki, meglice in sonce kar pogosto menjavali. Po nekaj daljšem počitku smo po isti poti sestopili v dolino. Tudi za nazaj je bila potrebna skrajna previdnost, tako da smo za sestop potrebovali še nekaj minut več kakor za vzpon.
Do koče in potem do planine Pastirci je še kar nekako šlo, čeprav so bile mišice že precej načete in tako je pesek na poti večkrat podaljšal kakšen korak. Podaljšan korak za našo planinko pa se ni končal le pri padcu, ampak celo v helikopterju. Saj je bila poškodba težje narave. Z mešanimi občutki ob takih dogodkih se je del skupine odpravil naprej v dolino, del pa je počakal na pomoč, ki je kar hitro prispela. Pri koči smo se potem vsi skupaj dobili, se zahvalili naši vodinici Alenki ter zaželeli naši nesrečni planinki čim prejšnje okrevanje. Ni kaj, nesreča ne počiva in zato smo vse to vzeli v zakup. Veselje je bilo nekoliko skaljeno, a občutki o premagani poti so le nekaj veljali.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 6