Izlet na Sivko in Mrzli vrh

Mrzli vrh in Sivko osvojilo kar 25 planincev PD ISKRA
Prejšnjo nedeljo je deževno vreme preprečilo tale naš izlet. Današnja nedelja je bila ob dobrih vremenskih obetih res lepa, prijetna in primerna za pohod tja gor nad Žiri. Kar velika druščina se nas je zbrala na že dodobra zasedenem parkirišču pri Dolgem mostu. In začetna nervoza ob razporejanju za prevoz je hitro minila, ko smo se po lepi in večini nas neznani dolini peljali od Vrhnike proti Podlipi in Smrečju, se spustili mimo Sv. Treh Kraljev in kot bi mignil smo bili v Žireh, oziroma parkirišču ob Poljanski Sori pred vasico Ledinca. Tukaj smo se dobili še s tistimi našimi popotniki, ki so se pripeljali direktno na izhodišče, ki je bilo tudi začetek našega vzpona na prej omenjene cilje in za katere je bilo potrebno premagati 538 m višinske razlike. Sonce je bilo že prijetno toplo, iz doline smo takoj krenili strmo v breg mimo cerkvice Sv. Ane (naša verjetno ta nova planinka Ana nima nič z njo), bili kmalu na grebenu Ledinskega Griča in po dobri uri sopihanja je že sledil prvi postanek na jasi ob skladovnicah drv za ta lačne in žejne ter………….pot nadaljevali mimo samotnih lepo urejenih gorskih kmetij.
Mrzli vrh se ni izneveril svojemu imenu!
Pooblačilo se je, mrzel severovzhodni veter nas je hitro »oblekel« v bolj zimska oblačila in le nekateri »najbolj vroči«, se niso dali in še naprej ostajali kratkohlačniki in v mini majčkah. Tako je pač na grebenu z imenom Mrzli….hladno je bilo in kot mi je povedala domačinka, pa tudi sam sem ob vsakem vzponu tja gor to občutil, je tako lahko tudi sredi poletja in vročini v dolini, kaj šele v nestanovitnem aprilu. Z osvojitvijo Sivke smo premagali tisočaka, a njena višina 1008 m nad morjem je bila za nas Iskraše le malo daljši nenaporni sprehod. Je pa njeno ime verjetno povezano s sivino, ki domuje tam sredi košatih smrek, tudi v najbolj sončnem vremenu. Nekateri so žigosali slovensko planinsko pot, spet drugi, so knjižice te poti pozabili doma in tretji smo lahko pogledali v svojih zapiskih, pred koliko desetimi leti smo Sivko že žigosali. Za skupinsko fotografiranje smo porabili kar nekaj časa in moči, saj spraviti tako živahno družbo vkup, ni mačji kašelj, tako ni nič čudnega, da so za zadnje odhajajoče ostale pozabljene pohodne palice neučakane udeleženke, ki ji je zadišala kavica, katero so za nas že kuhali na kmetiji pod nami. Pri prijazni domačinki s sedmimi otroki, ki so v glavnem bolj malo doma (nekateri študirajo, spet drugi dodatno delajo in tretji morebiti le pohajkujejo), smo si kofetarji malo potešili potrebo, nekateri pa še s čim drugim, da bi se kar hitro namenili nazaj proti Mrzlemu vrhu in dalje do »kmetije slavnih«, kjer so s POP TV snemali resničnostni šov. Bilo je malo heca, fotografiranja, naš Jan je resnično užival ob kajži, a večina se je rajši oborožila z noži in vrečkami ter začela nabirati čisto frišen regrat, ki je tam na več kot 900 m višine, trenutno najbolj spomladanski.
Razgled danes ni bil najlepši!
Z vrha tega pogorja so se nam odpirali lepi – malo sicer zamegljeni – pogledi na okoliške hribe in bližnje gore.
Zrli smo preko Žirov na Žirovski vrh, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, pa Blegoš je bil kot na dlani, levo od njega v daljavi Bohinjske gore z zasneženo Črno prstjo, Rodico in Voglom, Triglav se nam je skril v oblake in tudi Snežnik tam na jugu danes ni bil viden, a tako je pač v hribih in vseeno je treba uživati, ne glede na razmere!
Hodili smo po Rapalski meji!
Ta poteka tudi mimo te znane kmetije in do Sivke ter v dolino do Breznice in dalje. Od leta 1920 je tukaj namreč potekala meja med Italijo in takratno kraljevino Jugoslavijo. Nanjo so nas ob tej poti spominjali pol metra visoki mejni kamni z oznakami leto 1920 na eni strani »I« in drugi »J«, pa zelo zanimivi objekti – v zemljo vkopane dolge kaverne, katere so Italijani, po podpisani nesrečni (za nas) Rapalski pogodbi, zgradili za potrebe graničarjev. V nekaterih utrdbah so še danes naseljeni domačini, kot smo sami videli – niso vikendaši – kot smo sprva mislili mi. Je pa ta italijanska linija potekala od Peči, preko vrha Triglava in čez Snežnik do Reke. In samo v spomin vsem nam – kraljevina Jugoslavija je pet let pozneje za kontro zgradila po generalu Rupniku tako imenovano Rupnikovo linijo.
Breznica in kmetija »PR`BREZNČAN«
Po spustu ob omenjeni meji smo kmalu prispeli v vasico Breznico nad Žirmi in tu nas je, v več kot dvesto let stari obnovljeni kmetiji, že čakala naročena jota, klobase, pa obara in za domov smo kaj kupili ………..a vsega lepega je enkrat konec. Treba se je bilo posloviti od prijaznih domačink, spust v dolino nam je lepo razporedil zaužito hrano po naših želodčkih in ………. sledil je še sprehod ob bregovih Žirovščice in Sore, nekateri so zavijali malo po svojih poteh (po domače smo včasih rekli, da so se izgubili), da bi se nazadnje le skupaj dobili tam, kjer so nas čakali naši jekleni konjički.
Bilo je tako lepo, da kar nismo mogli domov, smo še malo poklepetali, ko pa ni bilo časa za to ves dan….ha, ha, ha !!!
V užitek mi je bilo voditi tako prijetno in do prave mere razposajeno hribovsko družbo
FRANCI HRASTAR
Slike

Hits: 9