Slemenova Špica

Medtem, ko so pohodniki na Jalovec že skoraj dve uri grizli strmino, smo mi “lažja skupina” šele začeli svoj pohod na bližnjo Slemenovo špico. Najprej je bil na vrsti 1-urni sprehod od Planice do koče v Tamarju. Nekje okoli osme smo nato prijeli za palice in se napotili k našemu cilju 1911m visoki gori. Najprej mimo slapu Črne vode, nato po razriti grapi ob hudourniku. Proti vrhu se je pot umirila in po lepo speljani potki v kljućih smo po dveh urah prispeli do Slemena. Vmes smo nabirali tudi zdravilne rožice. Pred Slemenom nas je pozdravil trop ovac, ki so od nas nekaj hotele. Bekale so in bekale, a mi jih na žalost nismo razumeli. Še kar naprej so nas zasledovale, nakar smo jih začeli poditi stran, saj so bile kar nadležne. Zaradi iztrebkov ovac se na vrhu nismo dolgo zadrževali, le za pogled v dolino in skupinsko slikanje.
Dolina Tamar in pred njo Planica spada med najslikovitejše alpske doline v Sloveniji, izredno lep je pogled na gore in vrhove, ki jo obkrožajo. Na vzhodni strani se dvigajo pobočja Slemenove špice, Grla in Suhega vrha v grebenu, ki se vleče od Mojstrovke proti Ciprniku in Vitrancu; najlepši je pogled na južno stran, kjer obkrožajo dolino mogočne stene Velike Mojstrovke, Travnika in Šit, desno od njih pa kipi v nebo prelepi skalni vrh Jalovca; jugozahodno od doma se nad Rušjem dviga Kotova špica; zahodno je nad Planico veriga Ponc, ki se vleče proti severu.
Na travniku, kamor smo se z vrha na hitro napotili smo si vzeli čas za daljši postanek. Tu smo lahko z varne bližine občudovali markantni Jalovec, a brez jezera, saj je voda iz njih presahnila. Le pri največjem je bilo še nekaj kapljic na dnu. Prijetno vreme in lepa pokrajina nas je tu zadržala kar celo uro. Vrnili smo se čez Grlo, saj smo po pogovoru z planinko Milico, ki je prišla z PD Integralom ugotovili, da je pot prehodna. Če smo na vzponu občudovali skale bližnje Mojstrovke, Jalovca smo se pri spustu razvajali ob pogledih na zeleno pokrajino in rastje. Ko smo se ustavili pred Grapo smo lahko občudovali slikovitost doline Tamarja z Jalovcen na čelu tudi z drugega obzorja.
Spust po grapi je bil kar precej adrenalinski. Razmetane skale in manjši skoki so si kar sledili. Ko smo dolini pogledali navzgor, nas je kar nekoliko presunilo, saj je bil pogled navzgor kar zastrašujoč. V koči smo potem čakali junake iz Jalovca kar nekaj ur. Medtem smo imeli razne debate, med njimi tudi kar poučne. Povzpeli smo se tudi na izvir Nadiže in si ogledali znamenje, ki spominja na padec aviona med 2.svetovno vojno.
Lep pozdrav
Marjan
Slike