Od Strunjana do Pirana

35 planink in planincev se je zbrala v soboto 17.3. na Dolgem mostu. Smer izleta pa nekoliko nenavadna za planince, namreč Slovenska obala od Strunjana do Pirana. Kljub temu je bil naš pohod načrtovan kar za 6 ur. Gričev in dolinc na tem koncu kar ne manjka.
Naše pohajkovanje smo začeli kakor običajno na kavici in to v Strunjanu. Strunjan se je razvil ob potoku Roja, na osojnih pobočjih Prevale in Strunjanskega zaliva. Strunjan in polotok je od 1990 tudi krajinski park, ki varuje poleg solin in park tudi dvostranski drevored pinij ob magistralni cesti.
Pot nas je od tu popeljala strmo med rodovitnimi vrtovi in vinogradi, kjer so si ljudje postavili svoja bivališča in zadnje čase tudi počitniške domove. V razkošno zelenje odetem griču se dviga cerkev Marijinega Prikazovanja. Tu smo si ogledali tudi njeno zanimivo in slikovito notranjost. Po ogledu smo se še nekoliko dvignili do rta, kjer stoji velik Strunjanski križ. Veliki beli križ (Strunjanski križ), stoji na pečini in ponuja lep pogled na najvišji jadranski klif in naprej proti Italiji. Pot po obrobju klifa nad zalivom Belega Križa in pod gričem Ronek in proti turističnemu naselju Belvedere je bila prava paša za oči. Pot je bila lepo markirana in speljana po gozdu, pogledi pa so segali tja do Trsta in še naprej. Nadaljevanje zaradi privatnih lastnin in podobnega je bila markacija delno speljana tudi po asfaltiranih cestah, tako da je bila pot nekoliko manj prijazna. Po ovinkasti in strmih cesti smo nato prispeli do vasi Šared.
Do leta 1980 je bil Šared kraj s starimi razloženimi kmetijami, strnjenimi na 268 metrov visokem griču, ki se razteza nad Izolo. Danes je tukaj zgrajenih veliko novih hiš, ki zasedajo predvsem vrh griča. Od tod lahko občudujete izjemen razgled na celotno obrežje severnega Jadrana s Furlanijo, Krasom in višje ležečimi planotami in pogorji v ozadju, kot so Dolomiti, Krnske in Julijske Alpe, Nanos, Vremščica, Čičarija z Učko in Snežnik. Na bližnjih Grubljah so med gradnjo novega dela naselja odkrili arheološke najdbe iz 1. in 2. stoletja n.š., ki pričajo o rimski poselitvi tega področja.
Po okrepčilu na bližnjem travniku smo našo pot nadaljevali mimo slikovitih dolin in gričev ter med cvetočimi sadnimi drevesi. Nekaj nižje spodaj je bil greben ves razrit, kjer se delajo terase za oljčne nasade. Ko se je kolovoz spremeni v betonsko in že nekoliko popokano cestico, pridemo do prvih hiš, potem pa kmalu na asfaltirano cesto. Na grebenu zgoraj je pogled segal do Parecag in sečoveljskih solin in na ne prav široko dolino prav vse do Lucije. Razgled je bil prelep, na ves Portorož tja do Bernardina, na drugo stran pa na soline in tako polagoma navzdol vse do bencinske črpalke pred Lucijo. Na 188m visokem Vrhu smo si od daleč ogledali tudi nedokončanem ranč g. Senice. Sledi je spust na naše izhodišče v Strunjanu. Okrepitev z hladno pijačo nam je dala še novih moči za vzpon na Beli Križ in nato do Pirana, do Tartinijevega spomenika. Janez nas je ob koncu poti ob spomeniku razveselil kitaro in pesmijo.
Naš nepozaben izlet se je končal v restavraciji z hrustjavim odojkom in pesmijo ob Janezovi kitari. Izlet smo tako zaključili dokaj pozno, že ob večernih urah in se srečno in veselo poslovili, zopet, v Ljubljani.
Lep pozdrav
Marjan
Še dodatek k opisu izleta ob Slovenski obali, od Nadje in to na svojevrsten način in z besedami jih zna naslikati le ona.
SPOMINI ZMEČKANEGA SENDVIČA ali ZIMZELENO SLOVENSKO PRIMORJE
Moji zapisi so vedno z zamudo. To sicer ni moja prirojena lastnost in z gotovostjo lahko trdim, da na vsaj zmenek pridem pravočasno. Brez Muje se še čevelj ne obuje. Potrebujem čas, da IDEJA dozori, se FOTOGRAFIJE pokrijejo z DOGODKI in v glavi zazveni MELODIJA, ki zaokroži celoten SPOMIN. Potem se BESEDE postavijo na pravo mesto in sede za tipkovnico jih komaj dohajam.
Slikovita pot po Slovenskem Primorju od Strunjana do Pirana (6 ur….mala »malca« za utrjene Iskraše, Iskrice in vsakič nekaj novih pridruženih članov) bo ostala v spominu vsaj zaradi dveh velikih in štirih majhnih, vendar nepozabnih dogodkov.
1. Gremo mi po svoje – Bojan – II.del. Iznajdljivost je lepa čednost, pravi naš kolega, z dvignjenim palcem ustavi avto, šarmira dve dami in si prihrani 400 m hoje. Kdor jezik špara, kruha strada.
2. Janez s kitaro – junak in zvezda izleta. Junak zaradi prehojene 20 km poti (gospod je vztrajen in živahen pohodnik kljub častitljivim letom), zvezda pa zaradi celodnevne glasbene prireditve Melodije morja, sonca in evergeenov, v kateri je bil vse v eni osebi: instrumentalist, pevec, skladatelj, avtor besedil, povezovalec, animator……Iskrena hvala za zapete melodije in obnovitev »zgodovinskega spomina«. Slovenska popevka in priredbe od obdobja 1965, Rafko Irgolič, Berta Ambrož, Majda Sepe, Stane Mancini…….mojster Janez je bil v elementu vse do povratka v Ljubljano..
3. Edinstven in nepozaben koncert na Tartinijevem trgu v Piranu. Pevski zbor PD Iskra Ljubljana pod vodstvom in ob spremljavi Janeza s kitaro. Repertoar: Bela snežinka in Bele ladje. Aplavza sicer nismo bili deležni, je pa bila publika prav eminentna. Opazil oz. slišal nas je direktor Slovenskih železnic Igor Blejec, upsss……nasledni dan so ga razrešili dolžnosti iz nekrivdnih razlogov……. pol Slovenije se je »martinčkalo« na tem malem koščku obale tisto prelepo sobotno popoldne.
4. Kmetija Bužekijan, posestvo Bužekijan, sedaj Luksuzna turistična kmetija Mala Seva (800 EUR je predvidena cena za nočitev). Malce sem pobrskala po internetnih novicah za 3 leta nazaj in res se »je dogajalo«. Tista dva pregovora zgoraj prav gotovo držita, kakšno bo pa nadaljevanje, bomo pa kmalu izvedeli . Mediji nas zasipajo in obveščajo samo o aferah, škandalih, prekrških, zarotah…..
5. Vladka – carica – mobilno pisarno z blagajno aktivira na vseh mogočih mestih. Tokrat je poslovala v dislocirani enoti Strunjan. S takšno podjetniško žilico bi ji posel prav gotovo šel bolj od rok, kot osebju v bifeju v Avtokampu. Aja, ni še sezona, bodo takrat bolj elastičniJ
6. Še pojasnilo o naslovu – priznam, kriva sem. Premamil me je odojek. Kljub temu, da sem ga naročila tri tedne pred izletom, sem ga čakala še uro in pol po tistem, ko sem zasedla odlično mesto pri prvi mizi. Krepko postan, vendar okusen.Z ostanki sem se hranila še naslednji dan. Tako je v nahrbtniku ostal sendvič, ki je prepotoval izpod Kamniških planin preko »žabarske« Ljubljane in prepišne Postojne direktno na Tartinijev trg (in nazaj seveda). Kako bogato zgodbo bi lahko pripovedoval ta »žmohtno zmečkani kruhek z maslom, sirom in papriko« pa lahko ugibate. Z bujno domišljijo to sploh ne bo težko.
Uživala sem na potepu z vami. Varen korak na naših novih poteh.
Nadja
Kamnik, 25. 3. 2012
Slike

Hits: 11