Izlet na Smokuški vrh nad Žirovnico

Datum: 28.3.2009
Tura: Begunje – Sv. Peter – Smokuški vrh – ( 1122 m ) – Gosjak – Peč – Mali vrh – Žirovnica
Zahtevnost ture: lahka, na izpostavljenih predelih zahtevna
Udeležba: 5 planink in 10 planincev
Čas hoje: 4,5 ur
Vreme: Oblačno. Občasno rahlo rosilo. Ob prihodu na cilj začelo močneje deževati.
Današnji izlet na Smokuški vrh je bil zanimiv. Že samo naše izhodišče iz Begunja. Težko bi našli kraj, ki bi ga opevalo toliko pesmi: od ljudske balade o Pegamu in Lambergarju do ponarodelih viž Ansambla bratov Avsenik. In težko bi na tako majhnem koščku zemlje našli toliko naravnih lepot, zgodovinskih pomnikov in ogleda vrednih krajev. Le kdo ne pozna doline Drage, razvalin gradu Kamen, mogočne Begunjščice, Roblekovega doma in gostilne Pri Jožovcu? To pa še zdaleč ni vse. Zato vas zgodovina begunjskega kota in zanimivosti kraja vabijo, k obisku.
Zaradi nič kaj prijaznega vremena, smo se od prijetnega kraja kar hitro odpravili proti našemu cilju. Sončni žarki so danes popolnoma zatajili. Še dobro, da ni bilo kakšne večje plohe ali deževja. Dare in Jože sta se namreč že nameravala obrniti za 180°. Morda je dobra kava v prijazni brunarica odločila, da sta tudi onadva nadaljevala naš današnji današnji podvig. Morda bi kdo rekel, “kaj pa ta 1200m visoki vrh”? Res, da ni visok, a pri takem vremenu z spolzkim terenom je bil kar primerljiv tudi z Triglavom. V začetku kaj takega ni kazalo. Saj je bila pot do cerkve Sv, Petra lep makadam oz. kolovoz. Tudi vreme se je držalo. Le pogled v daljavo so zastirali sivi oblaki. Nič kaj prijazni niso bili. To nam je nakazovalo, še nič kaj dobro nadaljevanje. Na srečo je bilo kar toplo. Po kratkem postanku, smo od tu nadaljevali proti našemu cilju. Strma pot proti vrhu nas je nekoliko zavedla in smo naredili tudi manjši ovinek. Našega vodiča Milana je namreč nekoliko megleno vreme nekoliko zavedlo, a je z karto v roki kmalu nato odkril pravo pot. Ta potka pa je bila le nekoliko bolj shojena lovska steza in brez markacij. Sneg na vrhu prelaza je počasi kopnel in le zaplate so spominjale na rekordno letino beline. Po nekaj več kot uri in pol hoje smo končno le prispeli do klopce nad prepadnim grebenom, ki nas je opozorila, da smo prispeli na vrh. Le za fotko in pogled v globočino pod nami in požirek tekočine smo si vzeli čas. Po dogovoru smo potem kmalu nadaljevali naš pohod. Mokre skale in z listjem pokrite spolzke korenine, nam niso dopuščale niti trenutek sprostitve za pogled v dolino. Tudi hladno in mokro vreme je zahtevalo lepo previdno hojo. V koloni smo počasi z vso resnostjo premagovali ozek greben nad dolinama z obeh strani. Tudi skalnat teren je dodal svoj pečat naši previdnosti. Skoraj navpičen spust v dolino je bil pravi podvig. Kaj drugega nam tudi ni ostalo. Moram priznati, da kaj takega nisem pričakoval. Kdo bi si mislil, da so nedolžni hribčki na Žirovnico tako zahtevni, seveda ob takem vremenu. Na sedlu pod Smukuškim vrhom smo sicer imeli možnost lažje vrnitve, a zaradi velika ovinka in poraba časa se zato nismo odločili. In kako prav smo imeli. Med potjo v dolino smo tako lahko uživali po z mahom pokriti stezi. Prave božične jaslice v gozdu, ki so oživele ob našem pohodu. Po 4 in pol urah smo tako srečni in prijetno utrujeni prispeli do Žirovnice. Vozniki so se potem odpeljali po avtomobile v Begunje, ostali pa smo se nekoliko odpočili in nekateri tudi preoblekli. Vreme se je medtem še bolj skazilo in odhod domov je bil za večino zadnje dejanje današnjega izleta. No, štirje smo se le odločili, da gremo pozdraviti in čestitati rojstni dan našemu novemu članu in sicer v Ljubljano. Tu se nam je gostiteljica Nataša lepo je oddolžila, z okusnim mesom na žaru in z vsem kar paše skupaj. Lep zaključek izleta, ni kaj. Tudi za naslednji izlet smo se dogovorili in seveda pridemo, če bo le vse po sreči.
Pa lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 14