Izlet na Smrekovec-Komen

V hladnem jesenskem jutru, se nas je deseterica odpeljala novim dogodivščinam naproti. Mimo Kamnika in Gornjega gradu smo prispeli v Ljubno. Tu smo se nekoliko okrepčali v bližnjem bistroju in potem z avtomobili v klanec, do 1400m visokega prevala Hlipovec. Hladen in svež val nas je objel pri izstopu iz avtomobila. Ni nam drugega preostalo kakor, da se oblečemo in krenemo proti Smrekovcu. Tu mimo namreč poteka tudi pot Slovenske transverzale. V začetku je bilo le oblačno, čez čas, nekoliko višje, pa nas je povsem zakrila megla. V taki megli se nekoliko težje premaguje vlažen zrak, posebno tisti, ki imajo že običajno težave z raznimi alergijami. Kmalu pa se je megla razkrojila, le sončnih žarkov še ni bilo od nikjer. Lepo označena pot je potekala po vulkanskih sipinah. Tu je bil namreč poslednji delujoči vulkan na Slovenskem ozemlju. Ob žični ograji, v kateri se je vsake toliko slišali sikanje elektrike in ob bujnem rastju nas je vodila pot naprej proti našemu cilju. Ogledov okolice je bilo bolj malo, saj smo hodili pretežno po gozdu. Vseeno pa smo na nekaterih mestih prav uživali v pogledih na travnike planote Golte, zasnežene vrhove Pece in Raduhe ter temno zelene gozdove Pohorja. Tako smo po dveh urah in pol prišli na križišče poti, ki vodi na vrh Smrekovca. Tu so nas pozdravili otroci, ki so danes očitno imeli športni dan. Medtem, ko so se oni potili proti vrhu Smrekovca, smo se mi spustili v dolino, proti koči. Prijazno okolje koče nas je kar .presenetilo. Tu smo najprej spraznili naše zaloge hrane in pijače, nato pa še presenečenje. Prijazni gostitelji pri koči so nas pogostili z okusnim golažem in čajem. Kar verjeti nismo mogli, da je to res. Le obljubiti smo morali, da se povzpnemo na Smrekovec. To obljubo smo seveda izpolnili. Tudi splačalo se je nekoliko preznojiti do vrha, saj je bil razgled od tu, kljub nizki oblačnosti kar razkošen. Tudi tabla na vrhu nam je razjasnila nekatere pojme glede bližnje okolice. Našo Lojzko pa to očitno ni preveč ganilo. Kakor ovčka se je pasla po travniku in pobirala rdeče in sladke brusnice. Kaj veliko jih sicer ni nabrala, a za kakšen priboljšek pa bo. Kar težko smo jo potem pregovorili, da se je potrebno vrniti. Tudi za nas je to nabiranje postalo nekoliko nalezljivo, saj je potem, med potjo nazaj skoraj vsak utrgal kakšno jagodo, za zdravje seveda. Vračali smo se po isti poti. Kar smo takrat zamudili smo lahko sedaj nadoknadili. Iz vrha Komna je bil tako enkraten razgled proti Koroški in Saleški dolini. Najbolj me je pa impresioniral pogled na greben pod vrhom. Kamniti rob grebena se je prav čarobno raztezal, kakor kraljevska krona. Že zato se je splačalo priti tako daleč. Prav ponosni so lahko domačini na to čudo narave. Vse to je zahtevalo da smo nekoliko z zamudo potem prispeli do naših avtomobilov. Kljub pregovarjanju domačina in njegovemu slikovitemu opisu naravnih lepot, nismo nadaljevali poti proti Travniku. Le še postanek pri ribiškem domu in okusne postrvi so prišle na vrsto. Ob “konstruktivni” debati smo tako končali naš izlet.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike

Hits: 5