Izlet na Šplevto

Avgust je čas dopustov in ležanja na plažah ob morski obali. Seveda vsi le nismo tam doli, večina nas je raje smo tam gori, na hladnih planjavah med belimi skalami, mehkimi zelenimi travniki, kjer si delimo družbo z gamsi in ovcam ter tudi drugimi ljubitelji naših gora.
Nas petnajt se je tako odločilo da popestrimo vroče avgustovske dneve z pohodom na Šplevto. To je dokaj neopažen vrh pod Škrlatico. Razgled pa naj bi bil izreden, posebno na severno Triglavsko steno. Na žalost nam meglice tega danes niso dovolile. Le tu in tam se je utrgala kakšena pajčevina nad Triglavom in nam nakazala kaj skriva pod seboj.
Zjutraj nekaj pred šesto smo krenili iz običajnega mesta pod Halo Tivoli. Pot nas je nato peljala po Gorenjski avtocesti in proti Peričniku. Nakaj km naprej, takoj za planšarsko kočo smo nato opremljeni z dobro voljo krenili po zelo strmi poti navzgor. Pred odhodom smo dobili tudi nekaj navodil vodnika Dušana, saj je pot v celoti nemarkirana. Ob križišču z potjo iz druge smeri smo nato še bolj strmo zagrizli najprej po gozdu, katerega kar ni hotelo biti konec. Tako, da je Klaus obupal in se sam vrnil v dolino. Z počitki in pogledih na odkrite vršace smo si krajšali dolge korake in nekoliko poteševali žejo. Za nekatere je bil to dokaj naporen vzpon. Posebno, če je bil vmes dopust v neaktivni obliki. Z nekaj vzpodbude in seveda trme smo bili na koncu vsi zmagovalci. Ob prijaznih pogledih gamsov iz visokih skalnih balkonih nad nami nam je seveda vse to postalo veliko lažje. Na vrhu smo se nekoliko dlje zadržali, saj smo pričakovali, da bodo sončni žarki premagali meglice, tako, kakor smo mi ta naporen vzpon. Na žalost se je le sem pa tja nekoliko odprlo. No, vsaj malo smo bili tako poplačani za naš trud.
Spust v dolino pa je bil pod vtisom najdaljšega melišča v Sloveniji. Le kako, da tako povprečen vrh premore tako gigatski plaz kamenja in peska. Ko smo iz vrha pogledali proti dnu nam je vodič Dušan dejal da je to je začetek. In res je tako bilo. Več kot višinski kilometer nas je spremljal ta beli jezik. Skoraj dve uri premagovanja peska pod nogami so se pa kar vlekla. Tu širša in tam ožja kamnita reka se je belila v dolino. Proti koncu, že ko smo bili pod gozdno mejo smo še srečevali slepe bele jezičke, kjer je bila pa potrebna skrajna pazljivost. Saj se na koncu teh plazov skrival potuhnjen prepad in nič prijeten nebi bi pristanek na dnu. Ob strogem upoštevanju navodil vodiča smo vsi srečno prispeli v dolino. V glavnem nekateri so se na ta način naučili kako se hodi po melišču. v dolini smo se uredili in popihali prah iz naših oblek in nahrbtnikov ter prijeten izlet zaključili v bližnji gostilni v Žirovnici. Posebno današnje zadovoljstvo je bilo zjutraj ob srečanju z novimi močmi v društvu kakor Marjan, Andreja, Irena in še kdo. Tudi Srečko je bil danes v formi in je bil tako glavni akter dobre volje. Že naslednji izlet pa bo nekaj posebnega. Bil bo to trodnevni pohod na Triglav. Še se lahko prijavite in lepo nam bo.
Lep pozdrav
Marjan Klančar;
Slike

Hits: 2