Vsak planinski izlet nam pričara nekaj novega, nova doživetja, enkratna in neponovljiva, katera nas v mislih spremljajo še dolgo potem. In prav to nas vedno znova vabi. Vsak izlet je zato uspešen in le tu in tam se nam kaj nenačrtovanega pripeti, kar pa potem večinoma obrnemo na prijetno stran. Tako smo uspešno izpeljali tudi naš današnji izlet na Srednji vrh nad izvirom Završnice. Zgodnji odhod nam sedaj narekuje izredno toplo poletno vreme. Na srečo prav danes zjutraj ni bilo preveč vroče. Nočno deževje je kar osvežilo ozračje in vreme za današnji pohod je bilo kakor naročeno. Z vinjetami oboroženi smo zapeljali proti Gorenjski. Pri Žirovnici smo krenili na stransko cesto in po ozki gozdni cesti nato prispeli do Tinčkove koče. Nekaj skrbi mi je zagodel moj konjiček, zato smo potniki iz mojega avtomobila nekaj poti dodatno prehoditi. Medtem pa so se ostali že pripravljali za nadaljevanje potepanja proti našemu cilju. Potka, v bistvu je bil to kolovoz, je bila lepo označena, utrjena in tudi strmih klancev ni bilo. Brez posebnih naporov smo tako prispeli najprej do koče pri izviru Završnice na Smokuški planini in nato po dokaj izdatnem odmoru nadaljevali pohod na vrh. Pri koči smo si tako nabirali svežih moči katere pa smo si z pogledi rožami posejan travnik še dodatno okrepili. Nič nas ni moglo več zaustaviti “počasi in sigurno” smo tako premagali še zadnjo strmino pod vrhom. Tu nas je pričakali gosti, beli oblaki, kateri pa so se sprehajal sem ter tja, tako da smo skozi njega lahko večkrat opazili bližnje vrhove in z soncem obsijane doline. Vodič Stane nam je dal kar nekaj časa za odmor. Večina ga je izkoristila tako, da je še nekoliko izpraznila nahrbtnike, nekateri pa so izkoriščali posamezne sončne žarke za nabiraje vitaminov za svojo kožo. Po večkratni gasilski smo le dobili dovoljenje za spust. Izbrali smo drugo pot, ki je bila nekoliko bolj strma a nič manj zanimiva. Potekala je večinoma skozi gozd in po dolini imenovani Zagon. Tudi ta pot je bila lepo uhojena in označena tako, da s hojo nismo imeli nobenih problemov. Vsi smo tako uspešno končali naš pohod. Na koncu smo se večina odločila, da gremo še nekaj pojesti. Po krajši debati je padla odločitev da gremo v Radovljico. Staro mestno središče nas je prijetno presenetilo. Tako smo si po kosilu ogledali še mestno hišo, pogledi iz njene terase so bili nekoliko megleni zato pa je bil toliko bolj zanimiv muzej Lectarske delavnice, kjer po starih receptih še danes izdelujejo tako znane srčke in še druge oblike iz medenega testa. Bil je to torej izlet za nekoliko manj kondicijsko utrjene planince in planinke. In bilo je prijetno.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Slike
Hits: 16