Izlet na Struško

Struška je manjše pogorje, ki se nahaja med Stolom oz. Belščico ter Golico. Z Velikega vrha, kot se imenuje najvišji vrh omenjenega pogorja, se nam odpre lep razgled na Julijske Alpe ter del zahodnih in osrednjih Karavank. Ob lepem vremenu, pa razgled seže vse do Velikega Kleka v Visokih Turah.

Ko se dež in sneg naveličata delati, pridejo na vrsto tudi izleti v visokogorje. Tako smo danes opravili z povabilom PD RTV ter skupaj z vodnikom Dragom in našo Alenko, seveda tudi pomočjo Mire, poznavalke poti po teh krajih, izpeljala zanimiv izlet na Struško. Krenili smo od HE Javorniški Rovt. Tu je tudi umetno jezero, katero krasi smaragdno modra voda. Jezero se napaja z številnimi potočki, ki izvirajo iz nederja Medjega dola in bližnjih visokih vrhov. Tudi markirana pot je speljana ob teh izvirih in prav lep je pogled na potočke, ki privrejo kar naeenkrat izpod zemlje.

Nekoliko nas je prestrašilo podrto drevje najbrž od kakšnih snežnih plazov ali neurja. Gozdarji ali pa tudi žužki bodo imeli polne roke dela. Pot se vzpenja po gozdu in v približno dve urah hoje smo prišli do simpatične planine Seča. Po krajšem počitku smo se razdelili v dve skupini. Prva je pot nadaljevali po grebenu po avstrijskih markacijah, druga pa po po južnem pobočju, saj so si nekatere planinke zaželele nabirati plahtnice in tu naj bi jih bilo na izobilju. Grebenska pot po kateri je večina nadaljevala je bila na nekaterih delih nekoliko zahtevnejša, tako da nam je Franci skoraj ušel nazaj na morje. Nekaj morske soli se je pa le rešil. Z avstrijske strani so se začele dvigovati tudi odvečne meglice, a vseeno so bile saj na en način koristne. Ni bilo vročine in tako smo brez vsakih naporov prispeli do Velikega vrha, ki je najvišji vrh planote Struške.
Vso pot nas je razveseljevalo tudi obilje najrazličnejšega cvetja. Mehka trava in udobni kamniti sedeži, ki so moleli iz trave so bili pravi prostor za razgrnitev naših menijev iz nahrbtnikov. Tudi zjasnilo se je , tako da smo lahko naš pogled usmerili tudi na avstrijsko stran Karavank. Bilo je kaj za videti, visoke počine severne stene in idilična dolina z umetnimi jezeri je bila prijetna sprostitev. Nekoliko manj razgledno je bilo na našo stran, saj so ga koprenaste meglice kar precej omejevale. Nič ni lepšega kakor stati na vrhu gore in uživati pogled v dolino. Naše planinke so medtem izkoristile prijetno s koristnim z nabiranjem borove vršičkov in nekaterih cvetov, za zdravje seveda.

Naša naslednja postaja je bila Belska planina. Tja z vrha ne vodi nobena markirana pot, tako da smo se morali nekoliko znajti v brezpotnem “rušnatem labirintu”. Prečkali smo tudi plaz snega in v nadaljevanju smo prišli do potke, ki nas je kmalu pripeljala do lesene koče. Bila pa je na žalost še zaprta. Tu smo se srečali z preostalimi planinkami in planinci, ki so prečkali pobočje in niso šli na vrh. Tudi tu smo se zadržali nekoliko dalj časa. ..

Nadaljevanje poti v dolino je potekalo po lovski poti, najprej v smeri Pristave. Ko smo prispeli do ceste smo skrenili na ozko pot v gozd in nato smo prišli na veliko jaso. Po levem robu travnika in do konca le-tega smo obšli počitniško hišo. Kmalu nato pa do ceste in križišča kjer smo zjutraj tudi začeli naš pohod…

Za zaključek smo se ustavili pri lovski koči pri medvedku. Fedor bo imel lep spomin na bližnje srečanje. ugotovil pa je, da medvedi ne marajo fotoaparatov.
Lepo je bilo
Marjan
Slike

Hits: 3